Zdi se nam prav, da se pristojnost odločanja o prisluškovanju s predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča prenese na Vrhovno sodišče. Kljub temu bi bilo pa dobro vedeti, koga se sploh lahko prisluškuje.

Ravno dejstvo, da se ne ve, koga se da prisluškovati in za kakšne aktivnosti, pelje v ene teorije zarote (zadnje teorije zarote recimo pogreva sedanja opozicija).

Skratka. Vladajoča oblast naj malo pojasni, kaj pomeni prisluškovanje in ali je omejeno na kazniva dejanja organiziranega kriminala in mogoče kakšnega drugega, ali pa se lahko zlorablja tudi za namene nadzora nad ljudmi, za katere pač nekateri mislijo, da jih morajo nadzirati, ker so pač politično aktivni - ene vrste stil udbe (temu bi lahko rekli UDBA STYLE).

Tega na žalost oblast ne pove in zbuja ene strahove. Še posebej je problematično dejstvo, da se vse odvija v enih že sicer netransparentnih organih. To so sodišča kot vodilna pri netransparentnosti, nadzor izvaja recimo parlamentarna komisija za nadzor nad obveščevalnimi službami in podobno. Zato javnost nič ne ve, zaradi česar vse nekako primerja z recimo UDBO, ki je v Sloveniji udomačen termin, povezan s tajnimi službami.

Vprašati se je potrebno, ali je Slovenija objavila podatke, zaradi katerih kaznivih dejanj nadzoruje določene ljudi, pa tudi, ali so nadzirani ljudje zaradi svojega političnega udejstvovanja in če, zaradi kakšnega.

Na ta način bi se javnost razbremenila občutka, da se nadzira ljudi na podlagi njihovega legitimnega dela, ki pa je morda kritično - recimo nadzor nad novinarji, predstavniki civilne družbe in podobno.

Torej. Kdo lahko zagotovi poštenost nadzora? Recimo. Nadzor nad osebami, ki se jih utemeljeno sumi, da sodelujejo v kakšni organizirano kriminalni združbi ali kakšni drugi kriminalni združbi, po našem mnenju ni vprašljiv, tudi če bi se jih nadziralo konstantno. Konstanten nadzor nad takšnimi osebki bi bil celo priporočljiv. Vendar. Kdo lahko zagotovi, da ne bo nadzor tudi nad ljudmi, ki pa niso kriminalci.

Pristojnost odločanja o prisluškovanju se je z ljubljanskega okrožnega sodišča preneslo na vrhovno sodišče.

Tudi Na vrhovnem sodišču so lahko prisotne osebe, ki bi lahko nadzor zlorabljale za svoje potrebe ali potrebe omrežij, s katerimi sodelujejo. Pri odločanju o prisluškovanju je tudi zelo pomembno, da človek ni preveč naiven in da ne postane samo nekritičen podpisovalec pobud za nadzor. To se lahko tudi zgodi in v končni fazi sploh več ni predsednik vrhovnega sodišča tisti, ki odloča o nadzoru, ampak so to dejansko kakšni drugi ljudje, recimo iz nižjih sodišč, ki pa so verjetno še toliko bolj soočeni s skušnjavami koruptivnega delovanja in delovanja za potrebe omrežij (posameznih skupin, ki imajo lahko vpliv tudi na lokalne sodnike).

Skratka. Vedeti je potrebno, ali lahko predsednik vrhovnega sodišča da zagotovila, da bo v primerih, ko se izvaja nadzor nad ljudmi, ki ne sodijo v kriminalno sfero, če se tudi takšni nadzirajo, ali se v teh primerih bolj poglobi v zadevo in je ne podpiše čisto rutinsko, ter samo potrdi odločitve nižjih organov, ki so lahko pod vplivom korupcije (takšen strah obstaja še posebej v nekaterih krajih, sami jim rečemo periferni, ki so precej obremenjeni s povezanostjo lokalnih vplivnih skupin ali posameznikov z zaposlenimi v pravosodnih organih). Prav tako bi bilo potrebno vedeti, komu lahko delegira pristojnost odločanja, če sam ne utegne, tako da javnost ve, kdo vse lahko odloča v teh primerih in se onemogoči odločanje kakšnim zaposlenim v vrhovnem sodišču, ki morda ne uživajo tako visokega zaupanja javnosti kot ga uživa predsednik sodišča (zaupanje v poštenost človeka).

Če bi oblast bolj obrazložila te zadeve, bi ljudje morda veliko lažje sprejeli novo zakonodajo, ne pa se bali, da bo ta zakonodaja povzročila prebujenje UDBE v državi, ki ponekod, sploh v nekaterih krajih, niti ni zamrla, mislimo zgolj na aktivnosti, seveda pa ne na organizacijo samo (Mislimo na podobnost aktivnosti, ki jih je izvajala Udba in jih lahko izvajajo nekateri (to je značilno predvsem za organizirano kriminalne skupine ali pa korupcijske mreže in pa organe pregona, ki za razliko od neformalnih skupin to počnejo tudi po uradni dolžnosti)). Predvsem so takšne aktivnosti prisotne tam, kjer obstaja zveza vplivnih lokalnih skupin z lokalnim pravosodjem (recimo nekateri periferni kraji). Če smo bolj jasni. V praksi se ne sme zgoditi, da so odločitve o prisluškovanju dejansko sprejete v nižjih sodiščih, ki so lahko bolj obremenjena s korupcijo in koruptivnim (z zvezami prepojenim) kadrom, in da država dejansko nadzor opravlja upravičeno, ne pa zaradi kapric posameznih neodgovornih, lahko tudi skorumpiranih sodnikov ali drugih ljudi (odvisno kdo poda pobudo), ki jim morda kakšne osebe ne ustrezajo, pa ne zaradi kriminala, nadzor nad kriminalci namreč ni vprašljiv, tudi če je stalen, ampak zaradi drugih razlogov.

Glede na dejstvo, da imajo sodniki trajni mandat, ki močno znižuje odgovornost njihovega dela, nekateri sodniki so se zaradi tega že čisto moralno spridili, je zato toliko bolj pomembno, da se ne dovoli, da bi imeli popolno oblast nad institutom prisluškovanja, ampak da o tem odloča res nekdo, ki je moralno nesporen.

Potrebna je torej zagotovitev, da nadzor ne bo izvajan zaradi bodisi ozkih političnih razlogov, zaradi kapric z zvezami prepojenih sodnikov (problematični so predvsem nekateri periferni kraji) ali drugih neprimernih razlogov, ampak da se izvaja prvenstveno s ciljem zagotavljanja večje varnosti in zloma kriminalnih združb.