24ur.com: TV Klub - Prisluškovanje - 4.6.2006
Naš komentar:
Sicer do sedaj nismo bili nikoli preveč kritični do informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar, tokrat bomo pa podali kritiko tudi njej, ker se nam zdi njeno dojemanje prava preveč naivno.
Nataša Pirc Musar, ki je bila prej zaposlena na Vrhovnem sodišču , v svojih besedah nikoli ne izpostavlja spornosti sodnikov, ampak delo sodnikov že a priori dojema kot pošteno. Takšno razmišljanje se nam zdi zelo pomanjkljivo, sploh za razmere slovenskega pravosodja.
Tokrat je naivno podala popolno zaupanje v pravni sistem v primeru odločitev o prisluškovanju. Nataši Pirc Musar se zdi problematično samo prisluškovanje, ki ni podprto s sodnim nalogom, če pa je, pa že a priori dojema, da bodo sodniki podali utemeljeno obrazložitev svojih recimo temu napotil za prisluškovanje. Torej sama že a priori predpostavlja utemeljenost sodniških odločitev.
V Sloveniji imamo tudi sodnike, ki lahko delujejo tudi koruptivno na podlagi nematerialne korupcije, predvsem zvez in poznanstev. Tu gre pri nekaterih za eno povezavo ostanka miselnosti iz prejšnjega režima in novimi navezami, ki so se tvorile predvsem v tranziciji.
Sedaj se pa vprašajmo. Če policija sama ne sme prisluškovati, ker bi lahko zlorabila svoj položaj, ali ni možno, da bi lahko tudi kakšen nepošteni sodnik zlorabil svoje pristojnosti in podal neutemeljeno zahtevo za prisluškovanje. Na ta način bo oškodovana oseba utrpela enako škodo, kot če bi policija prisluškovala brez sodnega naloga. Škoda bi bila po svoje še večja, saj oškodovana oseba zaradi sodnega naloga sploh ne bi mogla imeti pravne varnosti, saj pravosodje zaradi politike prikrivanja nepravilnosti ponavadi ni sposobno procesiranja napak sodnikov.
Torej. V situacijah, ko bi bili kakšni sodniki nepošteni (kar se v Sloveniji dogaja), ljudje niso varni. Nekateri že vnaprej naivno zavračajo možnost, da bi sodniki delovali nepošteno. To sicer začinijo z besedami, da je potrebno verjeti v pravni sistem. To lahko za slovenske razmere trdi samo nekdo, ki je bodisi preračunljiv ali naiven. Musarjeva je glede sodstva prej slednje. Ženska verjetno utemeljuje celotno sodstvo na podlagi delovanja Vrhovnega sodišča, ki je verjetno s tega stališča bolj kakovostno, čeprav ima verjetno tudi samo kakšne slabosti, ki jih gospa Pirc Musarjeva morda ni zaznala ali hotela zaznati.
Preprosto je potrebno vedeti, da ni nujno, da bodo pobudo za vse sodne naloge dajali sodniki, ki imajo poštene namene. Sama ne daje zadovoljivega odgovora, kaj storiti, če pride so situacije, ko je neko dejanje prisluškovanja odobreno z neutemeljenimi razlogi, pa se kljub temu izvede in to s sodnim nalogom. Torej. Če policija zlorabi položaj, je to oh in sploh narobe, Musarjeva pa očitno ni sposobna najti rešitve, če sodnik zlorabi svoj položaj in na podlagi te zlorabe poda sodni nalog za prisluškovanje in se ta v končni fazi odobri. Če v prvem primeru odgovarja za nezakonitosti policija, je vprašanje, kdo odgovarja, če je v nezakonito odločanje o prisluškovanju vpleten sam sodnik. V Sloveniji obstajajo primeri, ko so se pravosodni delavci med seboj ščitili pred odgovornostjo za lastne nepravilnosti, tudi s pravnimi malverzacijami.
Vprašati se je potrebno, kako zagotoviti pravno varnost v primeru, da sodnik zlorabi svoj položaj in poda sodni nalog za prisluškovanje, ki ni utemeljen, če ga poda na podlagi korupcije oziroma zvez. Vsi sodniki v Sloveniji nimajo tako visoke morale, da bi se jim dalo zaupati in so sposobni delovati nepravilno in prikriti svoje nepravilnosti.
Sicer ni težav, če se prisluškujejo kriminalne strukture, vendar tudi iz zahodnih držav, ki naj bi spoštovale človekove pravice, je znano, da prihaja do hudih zlorab prisluškovanja, kjer se prisluškujejo predvsem novinarji in politično aktivni ljudje, sploh kritiki. Sedaj se pa vprašajmo. Kdo v državi nosi odgovornost, če sodnik na podlagi kriminalnih ali koruptivnih vzgibov namerno izda sodni nalog za prisluškovanje, ki ni utemeljen, oziroma je utemeljen na neresničnih dejstvih?
Na žalost lahko rečemo, da največ recimo temu upravnega kriminala v organih pregona spodbudijo ali počnejo prav sodniki, vsaj v Sloveniji, ker so pač v Sloveniji na sodniška mesta postavljeni tudi nemoralni ljudje, ki se zelo dobro zavedajo, da jim je država dala skoraj popolno nedotakljivost Kako potem lahko zaupamo, da bodo sodni nalogi bili dovolj velik garant za preprečitev zlorab?
Sicer se je odločanje o prisluškovanju naložilo predsedniku prej ljubljanskega okrožnega sedaj pa celo predsedniku vrhovnega sodišča, a vprašanje je, če bo ta lahko vsako pobudo uspel temeljito preučiti. Kaj če se recimo zmoti, kaj če je zaveden s strani pobudnikov za nadzor nad kakšno osebo, s strani recimo skorumpiranih nižjih sodnikov? Kdo bo potem odgovarjal za le navidezno zakonit nadzor, ki ga je morda predsednik Vrhovnega sodišča v svoji zavedenosti podpisal in se je potem izkazalo, da je bil takšen nadzor neutemeljen? Ali morda pobudnik za takšen nadzor, morda nižji sodnik, ki je zavedel predsednika Vrhovnega sodišča?
Odgovor Musarjeve je, da je potrebno zaupati v pravni sistem, sploh pa ne daje odgovora, kaj če pride do zlorabe s strani sodnika. Tako, kot so v policiji lahko zelo vestni in pošteni ljudje, po drugi strani pa tudi zlobni in skorumpirani ljudje, je temu tako tudi v sodstvu, zato sodniki niso noben večji garant za poštenost. Pravna fakulteta ljudi ne uči poštenosti in zato imamo na njej tudi ljudi, ki se vpišejo nanjo le zaradi visoke plače in zaslužka ali nadaljevanja družinske tradicije, med njimi so lahko tudi moralno sporni ljudje. Takšni lahko zaidejo tudi v sodstvo in na žalost so nekateri celo zašli. Torej. Ne da se a priori predpostavljati, da je sodstvo v tej državi pošteno in da bodo sodniki dajali samo utemeljene pobude za prisluškovanje.
Policisti so kaznovani, če prisluškujejo nezakonito, vprašati se je potrebno, ali lahko ta država zagotovi, da bodo tudi skorumpirani sodniki kaznovani, če bodo neutemeljeno podali pobudo za prisluškovanje, ki jo bo predsednik Vrhovnega sodišča podpisal. Tega odgovora Musarjeva ne daje .
V končni fazi so lahko stvari z nalogom ali brez naloga iste. Če imamo pokvarjenega sodnika, potem je njegov sodni nalog vreden toliko, kot če ga ne bi bilo. Ključno vprašanje je, ali lahko sodnik odgovarja zaradi neutemljenega sodnega naloga. Ali tudi takrat velja prosta sodniška presoja ? Če velja, potem Slovenija ni pravna država, saj omogoča nekaznovanje korupcije pri sodnikih. Tega se Musarjeva premalo zaveda, morda zato, ker je delala v enem izmed pravosodnih organov, zato je njena objektivnost glede vprašanj, povezanih s sodstvom, po našem mnenju načeta.
Ključni problem, ki se v Sloveniji pojavlja predvsem pri pravnikih, za katere je značilno lastno precenjevanje, je v tem, da obstaja mnenje, da je povsod lahko prisoten element kriminala in nepoštenosti, le pri sodnikih ne. Sodnike se vedno izvzema iz scenarijev nepoštenega delovanja. Policisti so lahko nepošteni, politiki so lahko nepošteni, kakšni predstojniki uradov so lahko nepošteni, sodniki pa po mnenju nekaterih nikakor ne morejo biti nepošteni. Takšno mnenje obstaja predvsem zavoljo ščitenja pravnega sistema. V Sloveniji je takšno razmišljanje pripeljalo do tega, da so se nekateri sodniki izpridili in postali celo arogantni, vase zagledani, prepotentni, neodgovorni, nedelovni, nezaupanja vredni, nesposobni samokritičnosti in želje po izboljšanju lastnega dela. Takšno razmišljanje je nekatere sodnike naredilo še bolj problematične kot so to politiki. Problem je sicer tudi v majhnosti Slovenije in nastanku pravosodnih klanov, ki se med seboj ščitijo. Skratka. Takšno razmišljanje, ki se je lepo pokazalo tudi pri Musarjevi, je glaven razlog za to, da je pravna država v Sloveniji erodirala do točke zloma. Slovensko pravosodje je že kar nekaj časa na robu zloma. In zato obstaja ogromno nezaupanje javnosti v pravosodni sistem, ki ni sposoben delovati učinkovito, niti pošteno. Zato je prišlo do prenosa odgovornosti na sodstvo, ki se najlažje prek malverzacij opere lastne odgovornosti za nepravilnosti. Skozi skorumpirane sodnike pa se nekateri postavljajo nad zakone.
V tej državi se pa od odgovornih še ni našel nihče, ki bi se lotil problematike povečanja odgovornosti sodnikov za svoje delo. Opozicija povečanju te odgovornosti močno nasprotuje, sedanja oblast pa na žalost tudi ni preveč agilna za rešitev problema, ker se zaveda, da je kljub temu, da vlada, še vedno prešibka, ker je potrebno imeti dvotretjinsko podporo za spremembe v pravosodju. Očitno bi morale nekatere stranke popolnoma pogoreti na volitvah, da bi lahko prišlo do pomembnih sprememb na področju pravosodja, ki bi sodstvu vrnile že zdavnaj izgubljeni ugled, ki so ga v največji meri zapravili sodniki sami in pa tudi nesposobna politika.
Na koncu še to. Sami smo za povečanje prisluškovanja osebam, ki sodijo v kriminalni milje, smo pa tudi za povečanje odgovornosti za prisluškovanje tistim, ki ne sodijo v ta milje in se jih prisluškuje zavoljo pritiska nanje zaradi njihovega legitimnega, a kritičnega udejstvovanja. Tudi sodniki bi moralo odgovarjati, če podajo neutemljene zahteve za prisluškovanje, ali jih odobrijo. V Sloveniji pa na žalost primanjkuje sodniške odgovornosti. |
