Glede na dejstvo, da so ljubljanski sodniki znani po izrazitem ščitenju tako gospodarskega kot pravosodnega kriminala, je bilo za pričakovati razplet v SIB banki, kot je pač bil. Tako slovensko pravosodje nadaljuje s prakso ničelne uspešnosti pri obravnavanju gospodarskih nepravilnosti, kar glede na izrazito spornost slovenskih sodnikov in tudi tožilcev, ki so resnično zelo problematični del slovenskega javnega kadra, ne preseneča. Še posebej, če se ve, da je v omenjenem primeru močno vpletena levica, že vrabci pa čivkajo, da so slovenski sodniki obremenjeni s političnim levičarstvom, kar očitno vpliva na njihovo objektivno delo.

Še vedno pa obstaja dejstvo, da je bila SIB banka preplačana. Ljubljansko okrožno sodišče je praktično razsodilo, da je denar, ki ga je zapravilo podjetje energetika, nepovratno izgubljen, dodatno pa je pokazalo, da se v Sloveniji ni moč zanesti na sodstvo in da je sodstvo del problema pri gospodarskih nepravilnostih.

To pa kaže na še eno stvar. Glede na to, da ima Slovenija totalno neučinkovito, če ne tudi skorumpirano pravosodje, je potrebno izvajati velik nadzor že na začetku projektov. V slovenski državi se je očitno izoblikovala močna koruptivna povezanost sodnikov s politično oblastjo – vse je delovalo kot en velik sistem in v pravosodju, kjer bi lahko kakšen sodnik tudi naklepno ubil pet ljudi, pa če bi bil pripadnik kakšnega izmed pravosodnih klanov, bi bil oproščen, četudi bi bila jasno razvidna njegova namerna krivda, je pač takšen način delovanja postal pravilo.

Mi že od samega začetka opozarjamo, kaj se v Sloveniji dogaja. Nepravilnosti najprej pridejo na površje prvenstveno zaradi medijev, potem pa sodišča zlorabijo počasnost postopkov in potem, ko se na primer pozabi, ko primer razvodeni, oprostijo odgovorne za takšna dejanja. Sodišča imajo očitno funkcijo pravosodnih zaščitnikov posameznih struktur v državi. To je čista zloraba položaja s strani sodstva in pravosodja nasploh.

In takšne zadeve so čisti de javu. To vse se je dogajalo v slovenski tranziciji in žalostno je, da so glavni akterji v pravosodju, ostali na svojih položajih. Sodišča so kljub temu, da nosijo velik del odgovornosti, ostala popolnoma nedotaknjena, sploh nekatera, kjer je bila stopnja nepravilnosti in skorumpiranosti še višja od povprečja.

Ve se pa tudi, da je bila Ljubljana prizorišče marsikakšne slabe odločitve. Očitno je politika (pa ne bomo rekli Viktorija Potočnik, ki je bila tako naivna, da jo je politika praktično vrtela okoli malega prsta), izkoristila presežno stanje financ v MOL-u in se lotila mnogih čudnih projektov, od katerih so nekateri bili pač slabi zaradi prevelike zaletavosti, drugi pa zaradi gosodarskega kriminala in splošne nagnjenosti h kraji družbenega premoženja, za kar so bile dane možnosti tudi zaradi precej servilnih slovenskih sodnikov, ki so vse te stvari dopuščali.

Žalostno je pa to, da je Ljubljana zapravila v tistem času toliko ljubljanskega davkoplačevalskega denarja za slabe projekte, da je zmanjkalo denarja za dobre. Energetika je recimo povečala cene ogrevanja in tako pridobila velik priliv sredstev, ki ga je očitno “spiskala” za neuspele projekte, od katerih se je korist zlila v posamezne zasebne žepe. Seveda je tudi v teh primerih slovensko sodstvo podalo oprostilne sodbe, kot je to značilno pri delovanju sodnikov in tožilcev že iz časa tranzicije.

Takšne zadeve nas najbolj skrbijo, če bo čez čas zopet prišlo do vladavine takšnih političnih struktur, kjer so prisotni zgolj eksperti v podpiranju kraj družbenega denarja, da ne govorimo o slovenskih pravosodnikih (sodniki, tožilci), ki so se že itak izkazali za takšne, kar kaže na višek nemorale v državi poleg seveda nekaterih odvetnikov, ki pa, roko na srce, niso v javni funkciji kot so to slovenski vrli sodniki in tožilci.

V konkretnem primeru je zanimivo, da primer sploh ne bo stopil pred sodišče, ker ga je pravosodje zavrglo že pred obravnavo. To bi lahko šteli tudi kot pometanje primera pod preprogo s strani slovenskih sodnikov, ki se verjetno zelo dobro zavedajo, da jim defektna slovenska ustava zagotavlja popolno varnost pred odgovornostjo za slabe ali pa tudi koruptivne odločitve. Če pa že glavni slovenski pravni akt, ustava, predstavlja zaščito kriminala, potem ne preseneča, zakaj Slovenija slovi kot država, ki je raj za kriminal in nepravilnosti velikega kalibra.

V konkretnem primeru je najbolj žalostno dejstvo, da so se nekateri okoristili skozi primer SIB banke, pa je slovensko sodstvo vse to oprostilo. To je sramotno in res je žalostno, da Slovenija nima volitev tudi za sodnike, ker je trajnost sodniškega mandata v Sloveniji povzročila razrast korupcije in kriminala tudi v slovenskem pravosodju.