EVA: 2005-2011-0008
Številka: 00720-16/2005/6
Ljubljana, 24.11.2005



PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
REPUBLIKE SLOVENIJE

L J U B L J A N A


Vlada Republike Slovenije je na 50. redni seji dne 24.11.2005 določila besedilo:

- PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU,

ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora Republike Slovenije in njegovih delovnih teles sodelovali:

- dr. Lovro Šturm, minister za pravosodje,
- Robert Marolt, državni sekretar v Ministrstvu za pravosodje,
- mag. Miroslav Mozetič, generalni direktor Direktorata za zakonodajo s področja pravosodja, Ministrstvo za pravosodje.

Mateja Tamara Fajs
GENERALNA SEKRETARKA

PRILOGA: 1

PRVA OBRAVNAVA
24.11.2005
EVA 2005-2011-0008

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU


I. UVOD

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 40/04 -uradno prečiščeno besedilo, 132/04 - odločba US in 46/05 - odločba US, v nadaljevanju: ZIZ) je bil sprejet leta 1998 in bil temeljito spremenjen v letu 2002 s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02, v nadaljevanju: ZIZ-A), ki je obsegal kar 127 členov. Razlog za sprejem navedene novele je bil poleg uskladitve z odločbo Ustavnega sodišča U-I-339/98 z dne 19.2.1999 (Uradni list RS, št. 11/99) v zvezi z omejitvami pri izvršbi na denarne terjatve in uskladitve s spremembami zakonodaje s področja plačilnega prometa - Zakon o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/02) ter stvarnega prava - Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02; v nadaljevanju: SPZ), tudi potreba po povečanju učinkovitosti izvršbe.

Zakonodajalec je s tem namenom sprejel številne ukrepe, katerih namen je bil izravnava procesnega položaja upnika in dolžnika ter glede na namen izvršilnega postopka prvenstveno upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe. Tako je bilo z ZIZ-A uveljavljeno:
- zaostreni pogoji za uveljavljanje pravnih sredstev v postopku izvršbe, kar se kaže v spremenjenih določbah o ugovoru po izteku roka (56. člen), o reševanju spornih dejanskih vprašanj v izvršilnem postopku (59. in 60. člen), o ugovoru tretjega (65. člen) in o odlogu izvršbe (71. in 73. člen),
- utrjeno načelo kumulativnosti izvršilnih sredstev in predmetov (4., 34., 40., 44.a in 49. člen),
- dograjen institut seznama dolžnikovega premoženja (31. člen),
- dograjen institut izvršiteljev, katerim so bila dodeljena večja pooblastila za samostojno in s tem hitrejše ter učinkovitejše delo,
- razbremenitev sodnikov s pooblastitvijo strokovnih sodelavcev ali sodnih referentov za vodenje postopka in izdajo sklepov o dovolitvi izvršbe za poplačilo denarne terjatve,
- pospešitev postopka s pravilom, da o neutemeljenih ugovorih odločajo sodišča prve stopnje, in ne več višja sodišča.

Poleg navedenega je ZIZ-A na novo uredil tudi izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje ter izvršbo glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki. Pri izvršbi na nepremičnine so bile poleg uskladitve s SPZ, z namenom lažjega unovčenja nepremičnine dodane tudi določbe, s katerimi se je izboljšal položaj potencialnih kupcev. Tako je bilo določeno, da lahko zemljiškoknjižno sodišče opravi izbris pravic in bremen iz zemljiške knjige že na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi in ne šele na podlagi posebnega sklepa, izdanega po pravnomočnosti sklepa o poplačilu. Razširjeno je bilo tudi določilo o izselitvenem delu sklepa o izročitvi nepremičnine, tako da slednji predstavlja izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine v vseh primerih, ko dolžnik stanuje v stanovanjski hiši ali stanovanju. Večjo učinkovitost izvršbe je zasledovalo tudi novo pravilo, po katerem upnik z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobi zastavno pravico (ne le poplačilne), ki ostane vpisana na nepremičnini tudi v primeru ustavitve izvršbe zaradi njene neuspešne prodaje. V zvezi z nepremičninami, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, je bil določen nov način oprave rubeža, ki ga opravi izvršitelj in ne več sodišče na posebnem naroku.

Opisane spremembe so v veljavi šele dve leti. V tem času so sodišča reševala pretežno stare zadeve, zato natančnejše analize učinkovanja ZIZ-A v sodni praksi še ni mogoče opraviti. Učinkovitost zakonodajnih ukrepov je namreč v veliki meri odvisna tudi od same sodne prakse, ki se izoblikuje ob njihovem izvajanju. Slednja pa zaenkrat še ni dovolj obsežna ter ustaljena, da bi zadostovala za reprezentativen vzorec, ki bi omogočal sprejem novih rešitev. Poleg tega iskanje najoptimalnejših rešitev v okviru obstoječih zakonskih pravil zahteva določeno časovno obdobje, v okviru katerega se ob obravnavi konkretnih problemov na vseh sodnih instancah lahko sprejmejo številni drugi ukrepi organizacijsko-tehnične narave, ki jih pri pripravi abstraktnih postopkovnih pravil ni mogoče upoštevati. Če se pri tem izkaže, da sodišča zakonskih določb v praksi ne morejo racionalno izvajati, je upravičeno iskanje novih rešitev. V obravnavanem primeru pa to, kot že rečeno, zaradi kratkega časovnega obdobja veljavnosti ZIZ-A, še ni mogoče storiti, je pa pri Ministrstvu za pravosodje že ustanovljena delovna skupina, katere naloga v naslednjih mesecih je preučitev obstoječe situacije na področju izvršbe in na tej osnovi priprava sistematičnih sprememb in dopolnitev zakona.

Ne glede na zgoraj navedeno, je treba nujno spremeniti nekatere določbe ZIZ, ki so posledica odločb Ustavnega sodišča, in sicer: določbo drugega odstavka 188. člena in drugega odstavka 194. člena ZIZ (odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-93/03 z dne 18.11.2004, Uradni list RS, št. 132/04 z dne 10.12.2004), določbo prvega odstavka 73. člena ZIZ (odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-110/03 z dne 14.4.2005, Uradni list RS, št. 46/05 z dne 9.5.2005, ter določbo četrtega odstavka 24. člena ZIZ (odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-351/04 z dne 20.10.2005, Uradni list RS, št. 96/05 z dne 28.10.2005.

Določbi drugega odstavka 188. člena in drugega odstavka 194. člena ZIZ omogočata prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku upniku po ceni nižji od ugotovljene vrednosti nepremičnine tudi, če znesek, dobljen s prodajo nepremičnine, ne zadošča za poplačilo upnikove terjatve in zato pomenita bistven in nesorazmeren poseg v dolžnikovo lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je zaradi tega odločilo, da se v primerih, ko nepremičnino v izvršilnem postopku za ceno nižjo od ugotovljene vrednosti te nepremičnine kupi upnik, in če terjatev tega upnika iz zneska dobljenega s prodajo ni bila v celoti poplačana, šteje, da je upnik poplačan do ugotovljene vrednosti nepremičnine, dokler zakonodajalec tega vprašanja ne uredi drugače. Sodišče je zakonodajalcu določilo kratek rok šestih mesecev za odpravo omenjenega neskladja, ki je začel teči od dneva objave obravnavane odločbe v Uradnem listu RS. Rok za odpravo neskladja se je iztekel 10.6.2005, vendar je Vlada s spremembo ZIZ počakala, saj je hotela v spremembe ZIZ vključiti tudi drugo odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena ustavna neskladnost prvega odstavka 73. člena ZIZ. Rok za odpravo neskladja je 9.11.2005.

Omenjena določba prvega odstavka 73. člena ZIZ, po kateri sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, da se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), ker ureditev, ko tretji, ki z veliko verjetnostjo izkaže, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo (npr. svojo lastninsko pravico izkaže z javno listino), ne more doseči, da izvršilno sodišče njegovo ugovor (po določbi 64. člena ZIZ) vsebinsko obravnava, ureditev odloga izvršbe po prvem odstavku 73. člena ZIZ pa mu tudi ne nudi zadostnega varstva pravic, predstavlja nedopusten poseg v pravice tretjih, ki ni sorazmeren z zasledovanim ciljem, to je z zagotavljanjem učinkovitosti izvršbe.

Tik pred iztekom roka za odpravo ustavnega neskladja prvega odstavka 73. člena ZIZ, pa je Ustavno sodišče dne 20.10.2005 odločilo, da tudi obstoječa ureditev v četrtem odstavku 24. člena ZIZ, ki dopušča, da se na predlog upnika izvršilni postopek v primeru, ko pride po vložitvi predloga za izvršbo do spremembe dolžnika, nadaljuje zoper novega dolžnika, ki mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (t.j. subjektivna sprememba na pasivni ), ni v skladu z Ustavo. Zato je Vlada v predlog sprememb in dopolnitev zakona vključila tudi spremembo omenjenega člena. Postopek, ki je bil zaradi prenehanja prvotnega dolžnika prekinjen, se zoper novega dolžnika nadaljuje z izdajo sklepa o nadaljevanju postopka. Ta sklep pa je po svoji pravni naravi zgolj vmesni procesno-tehnični sklep in ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, ampak temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na dolžnika, zaradi česar vsebinsko spreminja sklep o izvršbi (9. točka odločbe). Dolžnik po določbi 9. člena ZIZ sicer lahko izpodbija sklep o nadaljevanju postopka s pritožbo, vendar v tem primeru o njegovem morebitnem ugovoru, da obveznost ni prešla nanj, prvič odloča šele višje sodišče. Ker zakon v teh primerih ne ureja možnosti dolžnikovega sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje in pravnih sredstev zoper odločitev o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika, omenjena določba posega v dolžnikovo pravico do izjave kot dela pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in v pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

Obravnavane spremembe ZIZ je mogoče obenem izkoristiti tudi za uskladitev z določbami pravnih aktov Evropske unije in mednarodnih pogodb, ki se v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno, za povečanje publicitete nekaterih podatkov v zvezi z izvršilnimi postopki, za uskladitev s pozneje sprejetimi zakoni ter načelom prava Evropskih Skupnosti o prepovedi diskriminacije prebivalcev držav članic EU v postopkih pred nacionalnimi sodišči držav članic EU, za nekatere spremembe določb ZIZ, ki so se, izhajajoč iz ugotovitev "Analize stanja na področju sodne izvršbe v Republiki Sloveniji", ki jo je pripravilo Ministrstvo za pravosodje v sodelovanju s sodišči leta 2004, ter izhajajoč iz predlogov nekaterih sodišč, izkazale za nujno potrebne zaradi pospešitve izvršilnih postopkov, ter nenazadnje za odpravo nekaterih očitnih redakcijsko-tehničnih pomanjkljivosti zakona. Druge spremembe, ki bi bile sistemske narave, bi bilo v navedenem roku neprimerno sprejeti, saj zahtevajo pripravo temeljitejše analize, ki, kot že rečeno, v tako kratkem času od sprejetja ZIZ-A še ni mogoča. Je pa to ena temeljnih nalog delovne skupine za pripravo sprememb in dopolnitev Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je ustanovljena pri Ministrstvu za pravosodje, in ki naj bi se zaključila s pripravo novele zakona v drugi polovici leta 2006. Tako bi delo na pripravi novele zakona teklo usklajeno in sočasno z izvajanjem twinning projekta zmanjševanja sodnih zaostankov na področju izvršbe, ki poteka pri Vrhovnem sodišču RS.

2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

2.1. Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-93/03 v zvezi z določbama drugega odstavka 188. člena in drugega odstavka 194. člena ZIZ

Ustavno sodišče je v 12. točki obrazložitve svoje odločbe U-I-93/03 navedlo, da ureditev, ki dopušča prodajo dolžnikove nepremičnine za manj, kot je ugotovljena vrednost, vendar ne za manj od polovice te vrednosti, sama po sebi ne predstavlja takšnega posega v dolžnikovo lastninsko pravico, da bi bilo mogoče reči, da je njegova pravica bistveno prizadeta in da upravičuje omejitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe in s tem do učinkovitega sodnega varstva. Zakonodajalcu zato navedeni določbi zaradi tega ni treba spremeniti.

Z vidika kriterijev ustavnosodne presoje sta določbi drugega odstavka 188. člena in drugega odstavka 194. člena ZIZ sporni samo, če omogočata, da na javni dražbi kupi nepremičnino upnik po vrednosti, nižji od ugotovljene, njegova terjatev pa je tako visoka, da iz zneska, dobljenega s prodajo, ni poplačana. Samo v tem primeru je namreč porušeno sorazmerje med ustavno zavarovanima položajema dolžnika in upnika, saj je omogočeno, da upnik na dražbi postane lastnik nepremičnine, katere ugotovljena vrednost (ki je v skladu z drugim odstavkom 178. člena ZIZ tržna vrednost nepremičnine, ki jo ugotovi sodišče na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve) je lahko tudi za polovico višja od zneska, ki ga je upnik plačal za nepremičnino, ker pa je njegova terjatev večja od tega zneska, mu razlika ostane še kot terjatev do dolžnika. Na drugi strani dolžnik izgubi lastninsko pravico na nepremičnini za ceno, tudi za polovico nižjo od ugotovljene vrednosti, ker pa je bila cena, po kateri je bila nepremičnina prodana, nižja od višine zneska njegovega dolga, mu ostane še dolg do upnika. Takšno neravnovesje predstavlja po oceni Ustavnega sodišča bistven in nesorazmeren poseg v dolžnikovo lastninsko pravico (33. člen Ustave).

Ustavno sodišče je v 13. točki obrazložitve naložilo zakonodajalcu, da odpravi opisano neskladje s spremembo določb o prodaji nepremičnin v izvršilnem postopku tako, da bodo v izvršilnem postopku v primerih, ko je kupec nepremičnine upnik, kupnina pa ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, v zadostni meri varovane tudi pravice dolžnika. Na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče v 3. točki izreka svoje odločbe določilo tudi način njene izvršitve do odprave ustavne neskladnosti. Določilo je, da se v primerih, ko nepremičnino v izvršilnem postopku za ceno, nižjo od ugotovljene vrednosti te nepremičnine, kupi upnik in terjatev tega upnika iz zneska, dobljenega s prodajo, ne bi bila v celoti poplačana, šteje, da je ta upnik poplačan do ugotovljene vrednosti nepremičnine. Navedeni način izvršitve pride v poštev tudi takrat, kadar je upnikov več, in sicer vpliva na poplačilo le tistega izmed upnikov, ki je kupec nepremičnine, hkrati pa ne spreminja pravil 5. poglavja ZIZ o poplačilu upnikov. Poleg primerov, v katerih so kupci upniki, način izvršitve zajema tudi primere, ko so kupci nepremičnin z upniki povezane osebe. Ustavno sodišče ni posebej opredelilo pojma povezane osebe, ker šteje, da bodo sodišča, dokler zakonodajalec tega ne uredi drugače, v posameznih primerih vsebino tega pojma napolnila z uporabo analogije.

Opisani razlogi in način izvršitve ustavne odločbe predstavljajo smernice, ki jih lahko zakonodajalec upošteva tudi pri sprejemu predlagane novele ZIZ-C. Upoštevajoč navedeno, Vlada z namenom odprave ustavne neskladnosti ne predlaga spremembe veljavnih določb drugega odstavka 188. in drugega odstavka 194. člena ZIZ, pač pa sprejem novih 200.a in 200.b členov ZIZ ter dopolnitev 189, 190., 207. in 208. člena ZIZ. Z njimi se posebej ureja položaj, ko v izvršilnem postopku nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti, če to zadostuje za poplačilo, kupi upnik ali z njim povezana oseba. Določeno je, da se v tem primeru ne glede na dejansko višino dosežene kupnine, pri poplačilu tega upnika šteje, da je znašala kupnina toliko, kolikor je ugotovljena vrednost nepremičnine, kar pomeni, da se šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine.

Navedena pravna fikcija pa velja samo v primeru, če dejansko dosežena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika. Iz razlogov, ki so navedeni v 13. točki obrazložitve ustavne odločbe, namreč izhaja sklep, da je nesorazmeren samo tisti položaj, v katerem upnik, ki je kupil nepremičnino po nižji vrednosti, obdrži svojo terjatev do dolžnika, ne pa položaj, ko je upnikova terjatev prenehala, čeprav je bila tudi v tem primeru kupnina nižja od ugotovljene vrednosti nepremičnine.

Glede na to, da je zgoraj opisano pravilo mogoče izigrati tako, da npr. nekdo drug v svojem imenu in na račun upnika kupi nepremičnino pod njeno ugotovljeno vrednostjo, je treba določiti (predlagani 200.b člen), da velja pravna fikcija o poplačilu upnika tudi v takšnih primerih.

Okoliščine, zaradi katerih je ustavno sodišče ugotovilo ustavno neskladnost drugega odstavka 188. člena ter drugega odstavka 194. člena ZIZ so podane tudi v izvršilnih postopkih, katerih predmet so premičnine (in druge premoženjske pravice oziroma delež družbenika). Zato je tudi v teh primerih treba določiti pravno fikcijo o poplačilu upnika, ki je kupec premičnine (oziroma premoženjske pravice ali deleža družbenika).

2.2. Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-110/03 v zvezi z določbo prvega odstavka 73. člena ZIZ

Obstoječa ureditev v 64., 65. in 73. členu ZIZ, ki ureja ugovor tretjega in odlog izvršbe na predlog tretjega, v določenih primerih pripelje do tega, da tretji, kljub temu, da z veliko verjetnostjo, ki meji na gotovost, izkaže obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe (npr. s pravnomočno sodno odločbo ali s kakšno drugo javno listino ali z zasebno listino, ki ima naravo javne listine), zaradi tega, ker mu z izvršbo ne grozi nastanek nenadomestljive škode, izgubi svojo pravico. Izvršilno sodišče kljub temu, da je tretji z veliko verjetnostjo izkazal obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe (npr. s pravnomočno sodno odločbo ali s kakšno drugo javno listino ali z zasebno listino, ki ima naravo javne listine), o takšnem ugovoru vsebinsko ne odloča. To pa ima za posledico, da v primeru, ko tretji dokazuje svojo pravico, ki preprečuje izvršbo, v pravdi, pravdni postopek pa se ne konča pred zaključkom izvršilnega postopka, izvršilno sodišče ob predlogu tretjega za odlog izvršbe, vedno odloča o obstoju nenadomestljive škode, ki bi tretjemu verjetno nastala s takojšno izvršbo. V primeru, da tretji nastanka nenadomestljive škode ne uspe dokazati (kot izhaja iz 14. točke odločbe Ustavnega sodišča, prodaja nepremičnine na dražbi in izguba lastninske pravice sama po sebi ne predstavlja nenadomestljive škode, zato se tretji na dejstvo izgube lastninske pravice na predlaganem predmetu izvršbe s prodajo le-te ne more sklicevati), sodišče dovoli izvršbo na predlagani predmet izvršbe, tretji pa s tem izgubi svojo pravico.

Ustavno sodišče je zaradi navedenega v 19. točki odločbe ugotovilo, da je obstoječa ureditev v ZIZ, ko tretji, ki z veliko verjetnostjo izkaže, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo (npr. svojo lastninsko pravico izkaže z javno listino), ne more doseči, da izvršilno sodišče njegovo ugovor (po določbi 64. člena ZIZ) vsebinsko obravnava, ureditev odloga izvršbe po prvem odstavku 73. člena ZIZ pa tudi ne nudi zadostnega varstva pravic, v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Ureditev namreč predstavlja nedopusten poseg v pravice tretjih, ki ni sorazmeren z zasledovanim ciljem, to je z zagotavljanjem učinkovitosti izvršbe.

Ustavno sodišče je na podlagi 40. člena ZUstS z odločbo določilo tudi način njene izvršitve za čas, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljenega neskladja z Ustavo. Izbralo je enega od možnih načinov, s katerim bo v tem postopku tretjim omogočeno učinkovito varstvo njihovih pravic, in sicer tako, da morajo sodišča pri odločanju o predlogu tretjih za odlog izvršbe poleg verjetnega izkaza nastanka škode upoštevati tudi drugi kriterij, in sicer verjetnost obstoja zatrjevane pravice tretjega. Pri tem morajo sodišča tehtati tako težo škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, kot tudi verjetnost obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, in sicer tako, da ob zelo visoki stopnji izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo, uporabijo ustrezno milejšo presojo drugega odložitvenega pogoja, torej nastanka škodljivih posledic. Če pa tretji verjetno izkaže, da mu bo s takojšno izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, bo za odločitev o odlogu izvršbe zadostoval že blažji preizkus verjetnega izkaza obstoja pravice, po kriteriju, ki je vsebovan v prvem odstavku 64. člena ZIZ.

Opisani razlogi in način izvršitve ustavne odločbe tudi v tem primeru predstavljajo jasne in natančne smernice, ki jih lahko zakonodajalec upošteva tudi pri sprejemu predlagane novele ZIZ-C. Upoštevajoč navedeno, Vlada z namenom odprave ustavne neskladnosti predlaga spremembo 73. člena ZIZ tako, da sodišče odloži izvršbo na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, ne da bi presojalo obstoj kakršnekoli škode v primeru, ko tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali s kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. V teh primerih namreč tretji dokazuje obstoj pravice z veliko verjetnostjo, ki meji že na gotovost, zato je kakršnokoli tehtanje škode nepotrebno. V kolikor pa tretji obstoja pravice ne dokaže z veliko verjetnostjo, kot je opisana zgoraj, sodišče predlog tretjega o odlogu izvršbe presoja kot že sedaj, na podlagi kriterija verjetnega nastanka škode. Vlada ob tem še predlaga, da se poleg pravnega standarda nenadomestljiva škoda, doda še pravni standard težko nadomestljiva škoda, saj se je, delno tudi iz odločbe ustavnega sodišča, izkazalo, da so zelo redke situacije, v katerih je mogoče izkazati nenadomestljivo škodo.

2.3. Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-351/04 v zvezi z določbo četrtega odstavka 24. člena ZIZ

Obstoječa ureditev v četrtem odstavku 24. člena ZIZ dopušča, da se na predlog upnika izvršilni postopek v primeru, ko pride po vložitvi predloga za izvršbo do spremembe dolžnika, nadaljuje zoper novega dolžnika, ki mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (t.j. subjektivna sprememba na pasivni strani). Postopek, ki je bil zaradi prenehanja prvotnega dolžnika prekinjen, se zoper novega dolžnika nadaljuje z izdajo sklepa o nadaljevanju postopka. Ta sklep je po svoji pravni naravi zgolj vmesni procesno-tehnični sklep in ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, ampak temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na dolžnika, zaradi česar vsebinsko spreminja sklep o izvršbi (9. točka odločbe). Dolžnik po določbi 9. člena ZIZ sicer lahko izpodbija sklep o nadaljevanju postopka s pritožbo, vendar v tem primeru o njegovem morebitnem ugovoru, da obveznost ni prešla nanj, prvič odloča šele višje sodišče.

Ker iz dosedanje ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča izhaja, da sicer ni nujno, da bi bila kontradiktornost zagotovljena že pred izdajo odločbe, vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez zaslišanja nasprotne stranke, tej zagotovljena možnost, da se naknadno izjavi z ugovorom, o katerem odloča sodišče prve stopnje (10. točka odločbe), je Ustavno sodišče ugotovilo pomanjkljivost ureditve v ZIZ, saj ne ureja možnosti dolžnikovega sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje in pravnih sredstev zoper odločitev o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika. Zaradi navedenega četrti odstavek 24. člena ZIZ posega v dolžnikovo pravico do izjave kot dela pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Ustavno sodišče je na podlagi 40. člena ZUstS z odločbo določilo tudi način njene izvršitve za čas, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljenega neskladja z Ustavo. Sodišča bodo pri odločanju o nadaljevanju prekinjenega postopka morala novemu dolžniku dati možnost, da se izjavi, že v postopku na prvi stopnji. Da mu bo to omogočeno, mu bo moralo sodišče skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka vročiti pravnomočni sklep o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika. Če bo novi dolžnik ugovarjal prehodu obveznosti, bo sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, dolžno o tem ugovoru odločiti na prvi stopnji s sklepom, zoper katerega bo novi dolžnik imel možnost pritožbe na Višje sodišče.

Opisani razlogi, način izvršitve ustavne odločbe, kakor tudi usmeritev Ustavnega sodišča zakonodajalcu, da bo moral pri odpravi ugotovljenega neskladja upoštevati, da odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika zahteva postopek, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi z upoštevanjem ustreznih procesnih jamstev, tudi v tem primeru predstavljajo smernice, ki jih lahko zakonodajalec upošteva tudi pri sprejemu predlagane novele ZIZ-C. Upoštevajoč navedeno, Vlada z namenom odprave ustavne neskladnosti predlaga dopolnitev 24. člena in nov 56.a člen. V dopolnjenem 24. členu Vlada predlaga, da sodišče vroči sklep o izvršbi, ki se glasi na starega dolžnika, novemu dolžniku, saj bo le s seznanitvijo vsebine sklepa o izvršbi novi dolžnik lahko učinkovito uveljavljal ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, t.j., da obveznost ni prešla nanj.

Ker iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da novi dolžnik po sedanji ureditvi 56. člena ZIZ (ugovor po izteku roka), za varstvo svojih pravic ne more vložiti ugovora po izteku roka iz dveh razlogov, in sicer, ker v sklepu o izvršbi sploh ni naveden kot dolžnik ter zato, ker je ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ t. i. impugnacijski ugovor, ugovor po izteku roka pa je mogoče vložiti izrecno le iz t. i. opozicijskih razlogov (t.j. razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev), Vlada predlaga novi 56.a člen, ki bo v poglavju "Ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi" uredil ugovor novega dolžnika. Po predlagani ureditvi bo novi dolžnik, kljub temu, da se sklep o izvršbi ne glasi nanj, lahko ugovarjal sklepu o izvršbi, ki mu ga bo vročilo sodišče skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka po predlaganem petem odstavku 24. člena ZIZ, vendar le iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, t.j., da obveznost ni prešla nanj.

2.4. Izsledki "Analize stanja na področju sodne izvršbe v RS" ter predlogi nekaterih sodišč

Vlada glede na izsledke iz "Analize stanja na področju sodne izvršbe v RS" ter na podlagi predlogov nekaterih sodišč predlaga spremembe nekaterih določb ZIZ, ki bodo pripomogli k bolj učinkovitemu in hitrejšemu postopku izvršbe. Tako predlaga, da se varščina ne polaga več v gotovini, ampak se nakazuje na račun sodišča, ponudniku, katerega ponudba ni bila sprejeta pa se varščina vrne nazaj na njegov transakcijski račun v 15 dneh po koncu javne dražbe. Ker imajo sodišča v praksi velikokrat težave z nedvoumno identifikacijo dolžnika (več oseb ima enaka osebna imena in isto prebivališče) se predlaga dopolnitev predloga za izvršbo z dolžnikovo identifikacijsko številko (npr. EMŠO, davčna številka), če jo upnik ima oziroma z njo razpolaga. Z navedbo vsaj ene identifikacijske številke dolžnika bodo sodišča imela veliko manj dela z iskanjem le-teh po različnih registrih. Poleg tega se upnikom s predlagano spremembo tretjega odstavka 40. člena ZIZ omogoča vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine tudi v primeru, ko ne vedo za podatke o nematerializiranih vrednostnih papirjev, katerih imetnik je dolžnik, oziroma o dolžnikovi zaposlitvi. Sodišča se s tem bistveno ne obremenjuje, saj bodo z vzpostavitvijo ustrezne povezave lahko enostavno in hitro pridobila te podatke iz centralnega registra nematerializiranih papirjev, ki ga vodi Klirinško depotna družba, podatke o zaposlitvi pa bodo lahko pridobila hitreje kot upniki.

Ker predlog za izvršbo nima enakih sestavin kot tožba v pravdnem postopku, Vlada predlaga dopolnitev drugega odstavka 62. člena ZIZ tako, da bo v njem sedaj jasno določeno, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. S tem se bo rešila v praksi obstoječa dilema, kako naj ravnajo sodišča v pravdnem postopku, ko po obrazloženem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine začnejo postopek (kot pri ugovoru zoper plačilni nalog) na podlagi predloga za izvršbo, ki ne vsebuje vsega kar mora vsebovati tožba. S predlaganim stavkom bo tako jasno določeno, da se predlog za izvršbo obravnava (šteje) kot tožba, kar pomeni, da bodo sodišča z uporabo določbe 108. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04- uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZPP) upnika kot tožečo stranko v odgovoru na ugovor pozvala na dopolnitev "tožbe" in ga opozorila na posledice, če v določenem roku tožbe ustrezno ne dopolni (zavrženje).

Zaradi učinkovitejšega poteka izvršbe Vlada predlaga, da se v primeru neuspešnega rubeža, ponovni rubež lahko predlaga v krajšem, trimesečnem roku, saj v praksi upniki kljub podatku, da dolžnik nima rubljivih predmetov, vztrajajo pri tem izvršilnem sredstvu, po izkušnja sodišč pa dolžniki v tem obdobju ne pridobijo novega premoženja.

Vlada nadalje predlaga, da upniku ne bo več treba priložiti izpiska iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina, ampak si bo ta dokaz pribavilo sodišče samo, saj je vzpostavljena elektronska zemljiška knjiga, do katere imajo dostop vsa sodišča za območje cele države.

Ker je v sedaj veljavni zakonodaji urejeno zgolj dokazovanje zapadlosti terjatve, ki izhaja iz notarskega zapisa (tretji dostavek 20. člena ZIZ) oziroma dokazovanje zapadlosti terjatve, ki ne izhaja iz notarskega zapisa, z vložitvijo ugotovitvene tožbe (v tem primeru je dokaz zapadlosti sodba - četrti odstavek 20. člena ZIZ), Vlada predlaga celovito ureditev tega vprašanja na enem mestu v novem 20.a členu ZIZ. Predlagani člen bo urejal dokazovanje zapadlosti terjatve, ki izhaja iz notarskega zapisa, ter poenostavljen način dokazovanja zapadlosti terjatve, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu. V omenjenih primerih nastop zapadlosti dokazuje upnikova izjava o tem, da je terjatev zapadla, skupaj z notarskim zapisom, iz katerega izhaja terjatev. Upnikova izjava mora biti vročena dolžniku, ki lahko zapadlosti terjatve ugovarja, vendar bo dokazno breme na njem. Notar mora stranke opozoriti, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku oziroma da namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku lahko upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

2.5. Uskladitev z določbami pravnih aktov Evropske unije in mednarodnimi pogodbami, ki se v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno

V Republiki Sloveniji se v skladu s 3a. členom Ustave RS Uredbe Sveta Evropske skupnosti (v nadaljevanju: Uredbe ES) uporabljajo neposredno. Vendar je treba v določenih primerih slovensko zakonodajo dopolniti, ker se sicer Uredbe ne bi mogle izvajati oziroma, če to zahteva Uredba. Na področju izvršbe so v tem okviru pomembne naslednje Uredbe ES:

- Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uradni list L, št. 12 z dne 16.1.2001; v nadaljevanju: Bruselj I)
- Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (Uradni list L, št. 338 z dne 23.12.2003; v nadaljevanju: Bruselj II bis),
- Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke (Uradni list L, št. 143 z dne 30.4.2004; v nadaljevanju: EIN)
- Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (Uradni list L, št. 11 z dne 14.1.1994; v nadaljevanju: Uredba o znamki)
- Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (Uradni list L, št. 3 z dne 5.1.2002; v nadaljevanju: Uredba o modelih)

Poleg tega sta na področju izvršbe pomembni še dve mednarodni pogodbi, zaradi katerih je treba dopolniti ZIZ:

- Pogodba o ustanovitvi evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 27/04 z dne 23.3.2004; v nadaljevanju: PES)
- Pogodba o ustanovitvi evropske skupnosti za atomsko energijo (Uradni list RS, št. 27/04 z dne 23.3.2004; v nadaljevanju: EURATOM).

V 13. členu ZIZ je določeno, kako se izvršujejo odločbe tujega sodišča in tujega notarskega zapisa. Navedeni člen, ki je po svoji vsebini zgolj programska norma, saj zaradi neposrednega učinka ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb sploh ne bi bil potreben, je, če ga še vedno ohranimo v veljavi, nepopoln iz dveh razlogov. Kot prvo, izvršitev tujega notarskega zapisa se sme dovoliti in opraviti ne samo, če so izpolnjeni z zakonom oziroma z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo predpisani pogoji, temveč tudi, če so izpolnjeni z Uredbo ES predpisani pogoji. Kot drugo, v Republiki Sloveniji se ne izvršujejo zgolj odločbe tujega sodišča in tujega notarskega zapisa, temveč tudi dogovori v zvezi s preživninskimi obveznostmi, sklenjeni pred upravnim organom, odločbe Evropske Komisije in Sveta, ki nalagajo denarno obveznost pravnim ali fizičnim osebam, odločbe Evropske centralne banke , odločbe Sodišča Evropskih skupnosti v Luxemburgu, odločbe Arbitražnega odbora ter odločbe o stroških, ki jih izda Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) iz Alicante.

Kot je bilo že rečeno je določba 13. člena ZIZ programska norma, ki jo Vlada ohranja v veljavi, saj meni, da je zaradi razvijajočega se področja mednarodnega prava smiselno, da ne zgolj iz mednarodnih pravnih virov (Uredb ES, mednarodnih pogodb, ipd), ampak tudi iz notranje zakonodaje Republike Slovenije izhaja, da je v Republiki Sloveniji mogoča izvršitev tujih sodb, poravnav, odločb in javnih listin. Vlada zato predlaga njeno spremembo v smislu popolne ureditve tega področja, tako, da bo z omenjeno določbo zajeto izvrševanje tudi tistih odločb in na tistih pravnih podlagah, ki sedaj niso vsebovane.

Zaradi spremembe 13. člena ZIZ je posledično potrebno spremeniti tudi 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ, in sicer iz enakih razlogov, kot so bili navedeni pri spremembi 13. člena (celovita ureditev področja izvršitve tujih odločb in listin).

Iz vseh zgoraj navedenih Uredb ES in mednarodnih pogodb izhaja, da morajo države članice imenovati organ, ki bo bodisi opravljal priznanje oziroma priznanje izvršljivosti (eksekvaturo) odločb in javnih listin, potrjeval odločbe in javne listine kot evropski izvršilni nalog, bodisi potrjeval zgolj verodostojnost izdanih odločb. Zaradi različnih situacij, ki jih urejajo navedeni pravni akti, jih v nadaljevanju razčlenjujemo vsakega posebej.

Iz Uredb Bruselj I in Bruselj II bis izhajata dve medsebojno prepleteni situaciji, ki edino skupaj pripeljeta do izvršitve tuje odločbe in javne listine, pri čemer je postopek zelo podoben postopku priznanja in izvršitve tujih sodnih in arbitražnih odločb, ki sedaj poteka po določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99; v nadaljevanju: ZMZPP). Na eni strani imamo organe, ki z izpolnitvijo standardnih obrazcev, ki so priloga k posamezni Uredbi, potrjujejo izvršljivost odločb in javnih listin, ki so jih sami izdali, in ki se izvršujejo v drugi državi članici. Na drugi strani pa imamo organe, ki za tuje izvršljive odločbe in javne listine (katerim je že priložen izpolnjen obrazec organa države izdajateljice) v državi članici, kjer bo potekala izvršba, opravljajo priznanje oziroma priznanje izvršljivosti po postopku, ki ga določata obe omenjeni uredbi.

V Republiki Sloveniji odločbe in javne listine, ki se izvršujejo v drugi državi članici izdajajo sodišča in notarji (do spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so bili to še centri za socialno delo, ki so izdajali odločbe v zvezi s preživninskimi obveznostmi, sedaj je ta pristojnost prenesena na sodišča). Sodišča imajo splošno pristojnost za izdajo potrdil o izvršljivosti določeno v 42. členu ZIZ, notarji pa so splošno pristojnost za izdajo potrdil o izvršljivosti zaradi črtanja tretjega odstavka 42. člena ZIZ s 23. členom ZIZ-A izgubili, zato jim je bila s 86a. členom Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 23/05 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZN) zaradi izvajanja Uredbe Bruselj I dodeljena pristojnost za izdajo potrdil o izvršljivosti notarskega zapisa samo v teh primerih. Centri za socialno delo nimajo izrecne pristojnosti za izdajo potrdil o izvršljivosti svojih odločb oziroma javnih listin, do omenjenega prenosa pristojnosti na sodišča pa je njihova splošna pristojnost za izdajo potrdil o izvršljivosti izhajala iz drugega odstavka 42. člena ZIZ (t.j. organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji).

Vlada meni, da bi bilo potrebno to vprašanje celovito urediti na enem mestu, zato predlaga dopolnitev ZIZ tako, da se za 42. členom ZIZ, ki ureja potrdilo o izvršljivosti, dodajo trije novi členi, s katerimi bi se na enem mestu uredila pristojnost vseh organov v Republiki Sloveniji, ki bodo na podlagi omenjenih uredb izdajali potrdila o izvršljivosti svojih odločb oziroma javnih listin na standardnih obrazcih.

Organ, ki za namene izvajanja Uredbe Bruselj I in Bruselj II bis, v Republiki Sloveniji opravlja priznanje in priznanje izvršljivosti tujih odločb in javnih listin, ki se bodo izvršile pri nas, po postopku, ki ga določata obe omenjeni uredbi, je okrožno sodišče po sedežu dolžnika, ki opravlja že sedaj priznanje tujih sodnih in arbitražnih odločb po določbah ZMZPP. O tem je Republika Slovenija že obvestila pristojne organe Evropske unije. Vlada meni, da je zaradi sistematičnega in popolnega urejanja omenjene materije v ZIZ, treba ta organ tudi izrecno določiti v predlaganih členih.

Na drugi strani pa Uredba EIN odpravlja potrebo po eksekvaturi, zaradi česar upniku v državi članici izvršbe ni potrebno zahtevati priznanja in izvršitve tuje odločbe ali javne listine, kar pomeni, izhajajoč iz opisanega postopka po Bruselj I in II bis, da imamo pri evropskem izvršilnem nalogu aktivno zgolj eno stran, to je organe, ki z izpolnitvijo standardnih obrazcev, ki so priloga k Uredbi EIN, odločbo oziroma javno listino, ki so jo sami izdali in ki se izvršujejo v drugi državi članici, potrdijo kot evropski izvršilni nalog, ker izpolnjuje minimalne standarde, določene z uredbo. Drugi del postopka, ki je določen po Bruslju I in II bis, to je, da organi, ki za tuje izvršljive odločbe in javne listine (katerim je že priložen izpolnjen obrazec organa države izdajateljice) v državi članici, kjer bo potekala izvršba, opravljajo priznanje oziroma priznanje izvršljivosti, odpade. Skladno s prvim odstavkom 6. člena Uredbe EIN potrdi sodno odločbo kot evropski izvršilni naslov sodišče, ki je izdalo sodno odločbo. Skladno z notifikacijo, ki jo je Republika Slovenija podala na podlagi prvega odstavka 25. člena Uredbe EIN je za potrjevanje neposredno izvršljive notarske listine kot evropskega izvršilnega naslova pristojen notar. Vlada predlaga uzakonitev omenjene pristojnosti v novem členu za 42. členom ZIZ.

V tretjo skupino pa spadajo tiste uredbe oziroma pogodbe, ki izvršitev tujih odločb oziroma javnih listin ne vežejo na eksekvaturo, ampak za izvršitev zahtevajo zgolj potrditev verodostojnosti izdane odločbe ali javne listine. To so:
- izvršitev odločbe o stroških, ki jih izda Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) iz Alicante po členu 82 Uredbe o znamki
- izvršitev odločbe o stroških, ki jih izda Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) iz Alicante po členu 71 Uredbe o modelih
- izvršitev odločb Arbitražnega odbora po členu 18 in 164 EURATOM
- izvršitev odločbe Evropske Komisije in Sveta, ki nalagajo denarno obveznost pravnim ali fizičnim osebam po členu 256 PES
- izvršitev odločb Evropske centralne banke po členu 110, odstavek 2 PES v povezavi s členom 256 PES
- izvršitev odločb Sodišča evropske skupnosti v Luxemburgu po členu 244 PES v povezavi s členom 256 PES.

V ta namen mora država članica imenovati organ, ki bo takšno potrditev verodostojnosti opravljal. Republika Slovenija organa za potrditev verodostojnosti še ni imenovala, zato Vlada predlaga, da se to opravi v novem členu za 42. členom ZIZ, ki bo tako v celoti urejal področje izvrševanja tujih odločb in javnih listin.

Uredba EIN v 10. členu določa možnost poprave oziroma razveljavitve potrdila o evropskem izvršilnem naslovu in določa razloge za popravo oziroma razveljavitev le-tega, pri čemer določa, da se glede postopka poprave oziroma razveljavitve takšnega potrdila uporabljajo določila notranjega prava države izvora. Uredba EIN določa, da je za popravo oziroma razveljavitev potrdila o evropskem izvršilnem naslovu pristojno sodišče izvora ("court of origin").

Obstoječa ureditev ZIZ in ostala slovenska zakonodaja, ki vsebuje določbe o popravku in razveljavitvi odločb oziroma javnih listin, se v večjem delu nanaša zgolj na sodišča. Tako je popravek urejen v 328. členu ZPP, razveljavitev pa v tretjem odstavku 42. člena ZIZ, nikjer pa ni urejen postopek popravka in razveljavitve za javne listine, ki jih izda notar. Zaradi navedenega Vlada predlaga nov člen, v katerem bodo na enem mestu urejeni vsi zahtevani postopki za vse organe, ki v Republiki Sloveniji izdajajo odločbe oziroma javne listine, izvršljive v tujini.

2.6. Drugo

S predlagano novelo ZIZ-C se odpravljajo tudi nekatere očitne redakcijsko-tehnične pomanjkljivosti veljavnega zakona in pa terminološke neskladnosti s pozneje sprejetima Zakonom o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03; v nadaljevanju: ZZK-1) in Zakonom o prekrških (Uradni list RS, št. 55/05 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZP-1). Zaradi polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski uniji je upoštevano tudi načelo o prepovedi diskriminacije prebivalcev držav članic EU v postopkih pred nacionalnimi sodišči držav članic EU. Predlagani so tudi ukrepi tehnične narave, ki bodo pripomogli k povečanju publicitete podatkov o javnih dražbah nepremičnin in poslovanju izvršiteljev.

3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za proračun in druga javna finančna sredstva.

4. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL ZAKON

Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.

5. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH

5.1. Avstrija

V skladu z veljavnim avstrijskim Zakonom o izvršilnem postopku ("Exekutionsordung", § 151, ki je bil nazadnje spremenjen z novelo zakona v letu 2000) je v izvršilnem postopku nepremičnino dopustno prodati za polovico njene ocenjene vrednosti že na prvem prodajnem naroku. Omenjeni zakon ne vsebuje pravila, po katerem bi se štelo, da je upnikova terjatev prenehala do 70% ugotovljene vrednosti nepremičnine, če je nepremičnino kupil upnik po ceni, ki ne dosega 70%.

V skladu z avstrijsko zakonodajo je za odločanje o ugovoru tretjega v vsakem primeru pristojno izvršilno sodišče.

5.2. Nemčija

Nemški Zakon o prisilni dražbi in prisilni upravi ("Gesetz ϋber die Zwangsversteigerung und Zwangsverwaltung, § 114a) dopušča prodajo nepremičnine po njeni polovični vrednosti (§85).

V skladu z nemško zakonodajo je za odločanje o ugovoru tretjega v vsakem primeru pristojno izvršilno sodišče

5.3. Hrvaška

Na podlagi veljavnega hrvaškega Izvršilnega zakona ("Ovršni zakon", člen 97, ki je bil nazadnje spremenjen z novelo zakona leta 2003) se lahko že na prvem prodajnem naroku proda nepremičnino pod njeno ocenjeno vrednostjo, vendar ne za manj kot 3/4 njene vrednosti, na drugem prodajnem naroku pa ne za manj kot polovico njene vrednosti. Omenjeni zakon ne vsebuje pravila, po katerem bi se štelo, da je upnikova terjatev prenehala do 70% ugotovljene vrednosti nepremičnine, če je nepremičnino kupil upnik po ceni, ki ne dosega 70%.

Na podlagi veljavnega hrvaškega Izvršilnega zakona ("Ovršni zakon", člen 56), odloča o ugovoru tretjega, v primerih, ko tretji dokaže upravičenost svojega ugovora s pravnomočno sodbo, z javno listino ali z overjeno zasebno listino, ali kadar so dejstva, na katerih temelji ugovor, splošno znana, ali jih je mogoče ugotoviti z uporabo pravil o zakonskih domnevah, izvršilno sodišče samo.

5.4. Evropska unija

Na področju izvršbe so pomembne naslednje Uredbe ES:

- Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uradni list L, št. 12 z dne 16.1.2001; v nadaljevanju: Bruselj I)
- Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (Uradni list L, št. 338 z dne 23.12.2003; v nadaljevanju: Bruselj II bis),
- Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke (Uradni list L, št. 143 z dne 30.4.2004; v nadaljevanju: EIN)
- Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (Uradni list L, št. 11 z dne 14.1.1994; v nadaljevanju: Uredba o znamki)
- Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (Uradni list L, št. 3 z dne 5.1.2002; v nadaljevanju: Uredba o modelih)

Poleg tega sta na področju izvršbe pomembni še dve mednarodni pogodbi:

- Pogodba o ustanovitvi evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 27/04 z dne 23.3.2004; v nadaljevanju: PES)
- Pogodba o ustanovitvi evropske skupnosti za atomsko energijo (Uradni list RS, št. 27/04 z dne 23.3.2004; v nadaljevanju: EURATOM).

5.5. Drugo

Vlada je prikazala hrvaško ureditev zato, ker na ureditev iz hrvaškega Izvršilnega zakona ("Ovršni zakon") napotuje Ustavno sodišče v svoji odločbi.

Prikaz ostalih ureditev v državah članicah Evropske unije po mnenju Vlade ni potreben, ker se s predlaganimi spremembami in dopolnitvami ZIZ v sedaj veljavni postopek izvršbe ne uvajajo nobeni novi instituti, ki bi terjali primerjalni prikaz ureditev na posameznem področju, temveč se zgolj uresničujejo tri ustavne odločbe, v katerih je Ustavno sodišče opisalo razloge in način izvršitve posamezne ustavne odločbe, s čimer je po mnenju Vlade postavilo smernice, ki jih lahko zakonodajalec upošteva pri sprejemu sprememb in dopolnitev.

Ravno tako po mnenju Vlade ni potreben prikaz ostalih ureditev v državah članicah Evropske unije pri tistih predlaganih spremembah in dopolnitvah, ki so posledica uskladitve z določbami aktov Evropske unije in mednarodnimi pogodbami, ki se v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno. Omenjeni akti se namreč v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno, dopolnitev slovenske zakonodaje je potrebna zato, ker se sicer Uredbe ne bi mogle izvajati.

Tretji sklop predlaganih sprememb in dopolnitev ZIZ pa je posledica v praksi ugotovljenih manjših pomanjkljivosti in redakcijskih napak veljavnega zakona, zato tudi v tem delu prikaz primerjalni ureditev po mnenju Vlade ni potreben.


II. BESEDILO ČLENOV

1. člen
V Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 40/04 – uradno prečiščeno besedilo, 132/04 – odločba US in 46/05 – odločba US) se 13. člen spremeni tako, da se glasi:

"13. člen
(Izvršitev tujih odločb in tujih javnih listin)
Izvršitev odločbe tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter izvršitev javne listine tujega upravnega in drugega organa se smeta dovoliti in opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba ali javna listina izpolnjuje z zakonom, ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo ali s pravnim aktom Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisane pogoje za priznanje.

Če zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisuje, da se odločba tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter javna listina tujega upravnega in drugega organa izvršita brez dovolitve, se izvršitev odločbe tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter izvršitev javne listine tujega upravnega in drugega organa smeta opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba ali javna listina izpolnjuje z zakonom, ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo ali s pravnim aktom Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisane pogoje."

2. člen
V drugem odstavku 17. člena se 3. točka spremeni tako, da se glasi:

"3. druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov."

3. člen
20. člen se spremeni tako, da se glasi:

"20. člen
(Izvršljivost poravnave)
Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla.

Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali s po zakonu overjeno listino.

Če zapadlosti na način iz prejšnjega odstavka ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla."

4. člen
Za 20. členom se doda nov 20. a člen, ki se glasi:

"20. a člen
(Izvršljivost notarskega zapisa)
Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino.

Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Notar stranke opozori, da lahko namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

Notar mora, kadar ga upnik pooblasti, da zapadlost iz prejšnjega odstavka sporoči dolžniku, zapadlost sporočiti nemudoma in o tem sestaviti zapisnik, ki pri odpoklicu terjatve zadostuje za zaznambo tega dejstva v zemljiški knjigi.

Pisna izjava upnika oziroma sporočilo notarja iz tretjega odstavka tega člena se vroča priporočeno po pošti."

5. člen
V 24. členu se doda nov peti odstavek, ki se glasi:

"Sodišče dolžniku iz prejšnjega odstavka vroči sklep o izvršbi."

6. člen
V prvem odstavku 39. člena se besede "polaga praviloma v gotovini" nadomestijo z besedami "nakaže na račun sodišča, sodišču pa se predloži dokazilo o plačilu".

7. člen
V prvem odstavku 40. člena za besedo "dolžnik" dodajo besede "ter dolžnikove identifikacijske številke, če upnik z njimi razpolaga (npr. EMŠO, davčna številka)".

V tretjem odstavku se za besedami "sredstva pri organizacijah za plačilni promet" dodajo besede "na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo", za besedami "pri kateri ima dolžnik denarna sredstva in številke računa" pa besede "podatkov o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, oziroma dolžnikovo zaposlitev".

8. člen
Za 42. členom se dodajo novi 42. a, 42. b in 42. c členi, ki se glasijo:

"42. a člen
(Potrdilo o izvršljivosti oziroma verodostojnosti na podlagi pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno)
Potrdilo o izvršljivosti odločbe oziroma javne listine na podlagi določb pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, izda na zahtevo stranke organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji oziroma je sestavil javno listino.

Potrdilo o verodostojnosti tuje odločbe oziroma tuje javne listine na podlagi določb pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, izda na zahtevo stranke minister, pristojen za pravosodje.

Minister, pristojen za pravosodje, s podzakonskim predpisom predpiše postopek za izdajo potrdila iz prejšnjega odstavka.

42. b člen
(Priznanje in izvršitev tuje odločbe oziroma tuje javne listine)
Če je za izvršitev tuje odločbe oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah zakona, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe ali pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, treba izvesti postopek priznanja in izvršitve tuje odločbe oziroma tuje javne listine, je za izvedbo postopka pristojno okrožno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče.

42. c člen
(Popravek in razveljavitev potrdila o izvršljivosti oziroma verodostojnosti)
Za popravo potrdila iz prvega in drugega odstavka 42. a člena tega zakona je pristojen organ, ki je po prvem oziorma drugem odstavku 42. a člena tega zakona potrdilo izdal.

Za razveljavitev potrdila iz prvega in drugega odstavka 42. a člena tega zakona je pristojno sodišče, ki vodi izvršilni postopek.

Če izvršilni postopek še ni uveden, je za razveljavitev iz prejšnjega odstavka pristojno okrajno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče.

Pristojni organ na zahtevo stranke popravi ali razveljavi potrdilo s sklepom."

9. člen
V drugem odstavku 45. člena se besede "na denarno terjatev" nadomestijo z besedami "za izterjavo denarne terjatve".

10. člen
Za 56. členom se doda nov 56. a člen, ki se glasi:

"56. a člen
(Ugovor novega dolžnika)
Dolžnik iz četrtega odstavka 24. člena tega zakona lahko izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona."

11. člen
V drugem odstavku 62. člena se na koncu doda nov stavek, ki se glasi: "Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.".

12. člen
V prvem odstavku 67. člena se v 3. točki za besedo "razveljavljen" dodata besedi "ali spremenjen".

13. člen
V prvem odstavku 71. člena se za besedo "nenadomestljivo" dodajo besede "ali težko nadomestljivo".

14. člen
V prvem odstavku 73. člena se besedilo "izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo" nadomesti z besedilom "obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana".

Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prejšnjega odstavka, sodišče na predlog tretjega odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo."

Sedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.

15. člen
V prvem odstavku 88. člena se besedi "enega leta" nadomestita z besedama "treh mesecev".

16. člen
V prvem odstavku 96. člena se za besedo "pogodbo" pika nadomesti z vejico in doda besedilo "v primeru iz 200. a člena tega zakona pa mora dati tudi izjavo, ali je z upnikom povezana oseba po določbi 200. b člena tega zakona.".

Dodata se nova četrti in peti odstavek, ki se glasita:

"Izjavo iz prvega odstavka izvršitelj vroči dolžniku in upniku, ki ji lahko nasprotujeta v 30 dneh. Izjava o nasprotovanju se pošlje sodišču in v vednost izvršitelju.

Če kupec ne da izjave iz prvega odstavka tega člena, izvršitelj proda stvari naslednjemu najboljšemu ponudniku, ki je dal izjavo iz prvega odstavka tega člena."

Sedanji četrti, peti in šesti odstavek postanejo šesti, sedmi in osmi odstavek.

17. člen
V tretjem odstavku 97. člena se za besedama "Če je" doda besedilo "treba odločati o resničnosti izjave iz prvega odstavka prejšnjega člena ali če je", za besedo "poplačilu" pa besedi "upnika ali".

18. člen
V prvem odstavku 99. člena se za besedami "odloči sodišče s sklepom," doda besedilo "na poplačilo upnika, ki je kupec, in povezane osebe (200. a in 200. b člen), s tem da se vrednost premičnine ugotavlja po 89. členu tega zakona,".

19. člen
V prvem odstavku 163. člena se besede "o prodaji premičnin" nadomestijo z besedami "tega zakona o izvršbi na premičnine".

20. člen
V četrtem odstavku 165. člena se besedi "prodaji nepremičnin" nadomestita z besedami "izvršbi na nepremičnine".

21. člen
Prvi odstavek 168. člena se spremeni tako, da se glasi:

"V predlogu za izvršbo na nepremičnino mora biti nepremičnina, ki je vpisana v zemljiški knjigi, označena tako, da sodišče po uradni dolžnosti lahko preizkusi lastništvo nepremičnine."

22. člen
V četrtem odstavku 181. člena se za besedo "deski" dodajo besede "in na svoji spletni strani".

V sedmem odstavku se za besedo "predkupno" dodata besedi "oziroma odkupno". Doda se nov stavek, ki se glasi: "Osebam, ki imajo vknjiženo predkupno oziroma odkupno pravico in zastavnim upnikom se vroča na naslovu, ki je vpisan v zemljiški knjigi, ne glede na kraj njihovega dejanskega bivanja, razen če so ga posebej sporočili sodišču.".

23. člen
Naslov 182. člena se spremeni tako, da se glasi: "(Predkupna in odkupna pravica)".

V prvem odstavku se za besedo "predkupno" dodata besedi "oziroma odkupno".

V drugem odstavku se za besedo "predkupnega" dodata besedi "oziroma odkupnega".

V tretjem odstavku se za besedama "predkupni" dodata besedi "oziroma odkupni".

24. člen
V petem odstavku 185. člena se besedi "nazaj takoj" nadomestita z besedilom "na njihov transakcijski račun nakazano nazaj v 15 dneh".

25. člen
V 189. členu se dodata nova četrti in peti odstavek, ki se glasita:

"Ponudnik iz prejšnjega odstavka mora v primeru iz 200. a člena tega zakona dati izjavo, ali je z upnikom povezana oseba po določbi 200. b člena tega zakona.

Izjavo iz prejšnjega odstavka sodišče vroči dolžniku in upniku, ki ji lahko nasprotujeta v 30 dneh."

Sedanji četrti, peti in šesti odstavek postanejo šesti, sedmi in osmi odstavek.

Doda se nov deveti odstavek, ki se glasi:

"Če ponudnik iz tretjega odstavka tega člena ne da izjave iz četrtega odstavka tega člena, lahko sodišče na predlog upnika in glede na okoliščine prodaje domakne nepremičnino drugemu oziroma naslednjemu najboljšemu kupcu, ki v to privoli in da izjavo iz četrtega odstavka tega člena, ali pa prodajo s sklepom razveljavi."

26. člen
V 190. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

"Pri domiku pri prodaji z neposredno pogodbo se smiselno uporabljajo določbe četrtega, petega in devetega odstavka prejšnjega člena."

27. člen
Za 200. členom se dodata nova 200. a in 200. b člena, ki se glasita:

"200. a člen
(Poplačilo upnika, ki je kupec nepremičnine)
Če je upnik ali z njim povezana oseba kupila nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 178. členu tega zakona, in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika, se pri poplačilu tega upnika ne glede na dejansko višino kupnine šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine.

200. b člen
(Povezane osebe)
Povezane osebe so lahko povezane fizične osebe ali povezane pravne osebe. Povezane so, če imajo takšno lastnost v trenutku domika nepremičnine oziroma po koncu dražbe premičnine ali druge premoženjske pravice oziroma ob prodaji premičnine ali druge premoženjske pravice z neposredno pogodbo.

Za povezane fizične osebe se štejejo sorodniki v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena, skrbnik in varovanec, posvojitelj in posvojenec, zakonca, osebi, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo, enake pravne posledice kot sklenitev zakonske zveze, osebi, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti ter osebe v svaštvu do drugega kolena povezane osebe.

Odvisne in gospodujoče pravne osebe so povezane pravne osebe. Odvisna pravna oseba je pravna oseba, nad katero lahko druga pravna oseba (gospodujoča pravna oseba) neposredno ali posredno izvršuje na članstvu temelječ obvladujoč vpliv. Gospodujoča pravna oseba je pravna oseba, ki ima takšno udeležbo v drugem podjetju, da bi lahko izvrševala na članstvu temelječi vpliv tako, da bi lahko odločilno, neposredno ali posredno vplivala na oblikovanje volje odvisne pravne osebe.

Za gospodujočo pravno osebo velja tudi fizična oseba, če lahko odločilno vpliva na oblikovanje volje odvisne pravne osebe. Prav tako za gospodujočo pravno osebo velja tudi več fizičnih oseb skupaj, če te fizične osebe veljajo za povezane fizične osebe po drugem odstavku tega člena.

Povezane pravne osebe so tudi pogodbeniki pogodbe o obvladovanju in pogodbe o prenosu dobička ter glavna in vključena družba. Dokaz o nasprotnem ni mogoč.

Za pravno osebo v večinski posesti se domneva, da je odvisna od osebe, ki je na njej udeležena z večino.

Pravna oseba v večinski posesti je tista, na katerem ima oseba z večinsko udeležbo večino kapitalskih deležev ali večino glasovalnih pravic.

Kateri del deležev pripada osebi, udeleženi z večino, se pri kapitalskih družbah določi v razmerju med skupnim zneskom osebi pripadajočega osnovnega kapitala (osnovne glavnice) k osnovnem kapitalu. Lastni deleži se pri kapitalskih družbah odštejejo od osnovnega kapitala. Z lastnimi deleži kapitala so izenačeni deleži, ki pripadajo komu drugemu za račun pravne osebe.

Kateri del glasovalnih pravic pripada osebi, udeleženi z večino, se določi po razmerju števila glasovalnih pravic, ki jih lahko izvršuje iz njej pripadajočih deležev, k skupnem številu vseh glasovalnih pravic. Od skupnega števila glasovalnih pravic se odštejejo glasovalne pravice iz lastnih deležev. Z lastnimi deleži pravnih oseb so izenačeni deleži, ki pripadajo komu drugemu za račun pravne osebe.

Kot deleži, ki pripadajo osebi z večinskim deležem, veljajo tudi deleži, ki pripadajo od nje odvisni pravni osebi ali drugemu za račun te pravne osebe ali od nje odvisni pravni osebi.

Kot povezani veljata tudi oseba, zaposlena za nedoločen ali določen čas, in njen delodajalec, razen če je delodajalec oseba javnega prava."

28. člen
V 201. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Pravico iz prejšnjega odstavka ima tudi dolžnik, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom."

Sedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.

29. člen
V četrtem odstavku 207. člena se za besedo "zahtevke" doda besedilo "ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona".

30. člen
V prvem odstavku 208. člena se za besedo "poplačila" doda besedilo "ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona".

31. člen
254. člen se spremeni tako, da se glasi:

"254. člen
(Uporaba določb tega poglavja, če nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi)
Če nepremičnina oziroma posamezen del stavbe ni vpisan v zemljiški knjigi, morajo biti v notarskem zapisu iz 250. člena tega zakona navedeni podatki o legi nepremičnine oziroma posameznega dela stavbe, meji in površini oziroma drugi podatki, potrebni za njegovo identifikacijo.

Notarskemu zapisu mora biti priložena listina, ki bi bila primerna za vknjižbo lastninske pravice.

Sklenitev notarskega zapisa iz 250. člena tega zakona ima pomen vknjižbe zastavne pravice.

Notarski zapis z navedbo osebnega imena oziroma firme in prebivališča oziroma sedeža zastavitelja ter s podatki iz prvega odstavka tega člena notar objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, na listini iz drugega odstavka tega člena pa zaznamuje, da je nepremičnina zastavljena na podlagi sporazuma strank. Listina se izroči v hrambo notarju."

32. člen
V prvem odstavku 258. člena se 3. točka spremeni tako, da se glasi:

"3. na odločbo, na podlagi katere bi bilo treba izvršbo opraviti v tujini, razen če naj bi se izvršba opravila v državi članici Evropske unije;".

33. člen

V 270. členu se četrti odstavek spremeni tako, da se glasi:

"Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije."

34. člen
V prvem odstavku 271. členu se v 2. točki beseda "vknjižbo" nadomesti z besedo "zaznambo".

35. člen
V prvem odstavku 273. členu se v 2. točki beseda "vknjižbo" nadomesti z besedo "zaznambo".

36. člen
V 287. členu se doda nov peti odstavek, ki se glasi:

"Po izdaji odločbe o razrešitvi izvršitelja določi predsednik zbornice izvršiteljev drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike, ki prevzamejo posle razrešenega izvršitelja, upoštevajoč njihovo obremenjenost in sedež, ki mora biti v kraju, za katerega je bil razrešeni izvršitelj imenovan, če pa to ni mogoče, v kraju, ki je temu najbližje."

37. člen
V 297. c členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

"Zaradi zagotavljanja večje preglednosti poslovanja izvršiteljev se podatki iz letnih poročil izvršiteljev o skupnem številu zadev v delu, skupnem številu rešenih zadev, skupnem številu na koncu leta nerešenih zadev in letni pregled v postopku sodne izvršbe izterjanih denarnih sredstev za vsakega posameznega izvršitelja posebej enkrat letno objavijo na spletnih straneh ministrstva, pristojnega za pravosodje, in so javno dostopni do objave podatkov za naslednje leto."

38. člen
V 298. h členu se v prvem odstavku besedi "denarno kaznijo" nadomestita z besedo "globo".

V drugem odstavku se besedi "denarno kaznijo" nadomestita z besedo "globo", za besedama "fizična oseba" pa doda besedilo "oziroma odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika".

39. člen
298. i člen se spremeni tako, da se glasi:

"298. i člen

Izvajanje določbe prvega odstavka 7. člena tega zakona nadzira ministrstvo, pristojno za pravosodje."

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

40. člen
Postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo oziroma zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona.

41. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 86. a člen Zakona o notariatu.

42. člen
Določba tretjega odstavka 40. člena zakona se v delu, ki se nanaša na podatke o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, ne uporablja dokler minister, pristojen za pravosodje, s sklepom ne ugotovi, da so za to izpolnjeni tehnični pogoji. Sklep se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

43. člen
Minister, pristojen za pravosodje, izda podzakonski predpis iz tretjega odstavka 42. a člena zakona v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona.

44. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.


III. OBRAZLOŽITEV

K 1. členu

S spremenjenim 13. členom se v celoti ureja področje izvršitve tujih odločb in javnih listin. Sedanja ureditev po vsebini ostaja nespremenjena; še vedno gre za programsko normo, ki na enem mestu v slovenskem pravnem redu povzema obveznosti iz Uredb ES in mednarodnih pogodb, pri čemer s spremenjeno določbo celovito, a hkrati dovolj odprto za morebitne bodoče akte in organe, ureja to področje.

V prvem odstavku so pod pojmom "odločbe" zajete tuje sodbe, poravnave in druge odločbe (sklepi, odredbe, sklepi o izvršbi, itd.), pod pojmom "javne listine" pa tuji notarski zapisi in dogovori v zvezi s preživninskimi obveznostmi, sklenjeni pred upravnim organom, ki po Uredbi Bruselj I veljajo za javne listine. Pod pojmoma "tuje sodišče" ter "tuji upravni in drugi organ" pa so zajeta tuja sodišča, tuji upravni organi (kot pri nas npr. centri za socialno delo), notarji ter sodišča, ki niso tuja sodišča (Sodišče evropske skupnosti v Luxemburgu).

S prvim odstavkom so tako sedaj zajete vse trenutno obstoječe situacije v zvezi z dovolitvijo in opravo izvršitve odločb in javnih listin tujih sodišč ter tujih upravnih in drugih organov, in sicer:

- priznanje tujih sodnih in arbitražnih odločb po določbah ZMZPP
- priznanje odločb tujih sodišč in tujih javnih listin po Uredbi ES Bruselj I
- priznanje odločb tujih sodišč in tujih javnih listin po Uredbi ES Bruselj II bis
- priznanje odločb tujih sodišč, tujih organov in tujih javnih listin po ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah.

Drugi odstavek je smiselno enak prvemu, razlika med njima izhaja iz vsebine nekaterih pravnih aktov Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, in ki odpravljajo potrebo po eksekvaturi, zaradi česar upniku v državi članici izvršbe ni potrebno zahtevati priznanja in izvršitev tuje odločbe ali javne listine, oziroma zahtevajo zgolj potrditev verodostojnosti izdane odločbe ali javne listine.

Z drugim odstavkom so tako sedaj zajete vse trenutno obstoječe situacije v zvezi z opravo izvršitve odločb in javnih listin tujih sodišč ter tujih upravnih in drugih organov, in sicer:
- izvršitev odločb in javnih listin po Uredbi EIN
- izvršitev odločbe o stroških, ki jih izda Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) iz Alicante po členu 82 Uredbe o znamki
- izvršitev odločbe o stroških, ki jih izda Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) iz Alicante po členu 71 Uredbe o modelih
- izvršitev odločb Arbitražnega odbora po členu 18 in 164 EURATOM
- izvršitev odločbe Evropske Komisije in Sveta, ki nalagajo denarno obveznost pravnim ali fizičnim osebam po členu 256 PES
- izvršitev odločb Evropske centralne banke po členu 110, odstavek 2 PES v povezavi s členom 256 PES
- izvršitev odločb Sodišča evropske skupnosti v Luxemburgu po členu 244 PES v povezavi s členom 256 PES.

Poleg tega je drugi odstavek tako kot prvi dovolj širok, da bo lahko zajemal tudi morebitne bodoče pravne akte Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, s katerimi bodo določeni novi organi, ki bodo izdajali nove akte, ki bodo podlaga za izvršitev v Republiki Sloveniji.

K 2. členu

Zaradi celovitega urejanja področja izvršitve tujih odločb in javnih listin v 13. členu ZIZ je bilo potrebno ustrezno dopolniti tudi 3. točko drugega odstavka 17. člena, tako, da so sedaj izvršilni naslovi tudi tiste izvršljive odločbe in listine, za katere Uredbe ES določajo, da so izvršilni naslovi.

K 3. in 4. členu

Ker je v sedaj veljavni zakonodaji urejeno zgolj dokazovanje zapadlosti terjatve, ki izhaja iz notarskega zapisa (tretji dostavek 20. člena ZIZ) oziroma dokazovanje zapadlosti terjatve, ki ne izhaja iz notarskega zapisa, z vložitvijo ugotovitvene tožbe (v tem primeru je dokaz zapadlosti sodba - četrti odstavek 20. člena ZIZ), je s predlagano spremembo 20. člena ZIZ in novim 20. a členom ZIZ vprašanje celovito urejeno na enem mestu. Tako je sedaj v 20. členu rejena zgolj izvršljivost poravnave, ki ostaja nespremenjena, v predlaganem 20. a členu pa se ureja dokazovanje zapadlosti terjatve, ki izhaja iz notarskega zapisa, ter poenostavljen način dokazovanja zapadlosti terjatve, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu. V omenjenih primerih nastop zapadlosti dokazuje upnikova trditev o tem, da je terjatev zapadla, skupaj z notarskim zapisom, iz katerega izhaja terjatev. Upnikova trditev mora biti vročena dolžniku, ki lahko zapadlosti terjatve ugovarjal, vendar bo dokazno breme na njem. Notar mora stranke opozoriti, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku oziroma da namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku lahko upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

Če je upnik notarja pooblastil za sporočanje zapadlosti dolžniku, mora notar to narediti nemudoma in o tem sestaviti zapisnik, ki pri odpoklicu terjatve zadostuje za zaznambo tega dejstva v zemljiški knjigi.

Vroča se priporočeno po pošti.

K 5. členu

Predlagana dopolnitev je potrebna zaradi odločbe Ustavnega sodišča U-I-351/04. Če naj novi dolžnik učinkovito uveljavlja ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, t.j. da obveznost ni prešla nanj, mora biti seznanjen z vsebino sklepa o izvršbi, ki se glasi na starega dolžnika.

K 6. členu

S predlagano spremembo se varščina ne polaga več v gotovini, ampak se nakazuje na račun sodišča. Polaganje v gotovini je predvsem pri varščini v zvezi z udeležbo na dražbi predstavljalo težavo zaradi visokih varščin.

K 7. členu

Ker imajo sodišča v praksi velikokrat težave z nedvoumno identifikacijo dolžnika (več oseb ima enaka osebna imena in isto prebivališče) se predlaga dopolnitev prvega odstavka tako, da se v predlogu za izvršbo navede tudi dolžnikova identifikacijska številka (npr. EMŠO, davčna številka), če jo upnik ima oziroma z njo razpolaga. V praksi upniki namreč velikokrat razpolagajo z identifikacijskimi številkami dolžnikov, vendar jih ne navedejo v predlogu za izvršbo. Z navedbo vsaj ene identifikacijske številke dolžnika bodo sodišča imela veliko manj zamudnega dela z iskanjem le-teh po različnih registrih.

Poleg tega se upnikom s predlagano spremembo tretjega odstavka 40. člena ZIZ omogoča vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine tudi v primeru, ko ne vedo za podatke o nematerializiranih vrednostnih papirjev, katerih imetnik je dolžnik, oziroma o dolžnikovi zaposlitvi. Sodišča se s tem bistveno ne obremenjuje, saj bodo z vzpostavitvijo ustrezne povezave lahko enostavno in hitro pridobila te podatke iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi Klirinško depotna družba, podatke o zaposlitvi pa bodo lahko pridobila hitreje kot upniki.

K 8. členu

Z dodanimi tremi členi 42. a, 42. b in 42. c za 42. členom ZIZ se v celoti ureja področje izvrševanja tujih odločb in javnih listin.

V prvem odstavku 42. a člena je urejeno kdo v Republiki Sloveniji izdaja potrdila o izvršljivosti na podlagi Uredbe Bruselj I in II bis ter EIN, s sklicevanjem na določbe pravnega reda Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, pa ostaja člen dovolj odprt, da bo lahko v bodoče podlaga za izdajo potrdil o izvršljivosti tudi na podlagi morebitnih novih pravnih aktov Evropske unije.

V drugem odstavku 42. a člena je določena pristojnost ministra za pravosodje za izdajo potrdila o verodostojnosti tujih odločb in javnih listin, in sicer:
- odločbe o stroških, ki jih izda Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) iz Alicante po členu 82 Uredbe o znamki
- odločbe o stroških, ki jih izda Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) iz Alicante po členu 71 Uredbe o modelih
- odločb Arbitražnega odbora po členu 18 in 164 EURATOM
- odločbe Evropske Komisije in Sveta, ki nalagajo denarno obveznost pravnim ali fizičnim osebam po členu 256 PES
- odločb Evropske centralne banke po členu 110, odstavek 2 PES v povezavi s členom 256 PES
- odločb Sodišča evropske skupnosti v Luxemburgu po členu 244 PES v povezavi s členom 256 PES.

Hkrati je dikcija drugega odstavka dovolj široka, da bo lahko ustrezna podlaga tudi za morebitne kasnejše zahteve za potrditev verodostojnosti.

Postopek potrditve verodostojnosti bo predpisal minister za pravosodje s podzakonskim predpisom (glej prehodne določbe).

Določba 42. b člena opredeljuje organ, ki je pristojen za izvedbo postopka priznanja in izvršitve tuje odločbe oziroma tuje javne listine, če je za izvršitev tuje odločbe oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah zakona ali pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, potrebno izvesti tak postopek.

V prvem do četrtem odstavku 42. c člena so določeni organi, ki so pristojni za popravke in razveljavitve potrdil o izvršljivosti ter oblika odločbe, s katero to naredijo na zahtevo stranke.

K 9. členu

S predlagano spremembo se popravlja očitna redakcijska napaka.

K 10. členu

Predlagana sprememba je potrebna zaradi odločbe Ustavnega sodišča U-I-351/04. Ker iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da novi dolžnik po sedanji ureditvi 56. člena ZIZ (ugovor po izteku roka), za varstvo svojih pravic ne more vložiti ugovora po izteku roka iz dveh razlogov, in sicer, ker v sklepu o izvršbi sploh ni naveden kot dolžnik ter zato, ker je ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ t.i. impugnacijski ugovor, ugovor po izteku roka pa je mogoče vložiti izrecno le iz t.i. opozicijskih razlogov (t.j. razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev), Vlada predlaga ureditev, po kateri bo novi dolžnik, kljub temu, da se sklep o izvršbi ne glasi nanj, lahko ugovarjal sklepu o izvršbi, ki mu ga bo vročilo sodišče skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka po predlaganem petem odstavku 24. člena ZIZ, vendar le iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, t.j., da obveznost ni prešla nanj.

K 11. členu

Ker predlog za izvršbo nima enakih sestavin kot tožba v pravdnem postopku, je predlagano, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. S tem se bo rešila v praksi obstoječa dilema, kako naj ravnajo sodišča v pravdnem postopku, ko po obrazloženem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, začnejo postopek (kot pri ugovoru zoper plačilni nalog) na podlagi predloga za izvršbo, ki ne vsebuje vsega kar mora vsebovati tožba. S predlaganim stavkom bo tako jasno določeno, da se predlog za izvršbo obravnava (šteje) kot tožba, kar pomeni, da bodo sodišča z uporabo določbe 108. člena ZPP upnika kot tožečo stranko pozvala na dopolnitev "tožbe" in ga opozorila na posledice, če v določenem roku tožbe ustrezno ne dopolni (zavrženje).

K 12. členu

S predlagano spremembo se upošteva, da je sklep o izvršbi v pritožbenem postopku lahko tudi spremenjen in ne le razveljavljen (smiselna uporaba določb ZPP). Tudi v tem primeru je dopustno vložiti nasprotno izvršbo, saj sprememba sklepa obenem pomeni tudi predhodno razveljavitev odločitve, ki pa je takoj nadomeščena z novo. Če je posledica spremembe neupravičenost nekaterih že opravljenih dejanj, ki jih ni mogoče razveljaviti, je dolžnik upravičen do nasprotne izvršbe.

K 13. členu

Vlada s spremembo predlaga, da se poleg pravnega standarda nenadomestljiva škoda doda še pravni standard težko nadomestljiva škoda, saj se je, delno tudi iz odločbe ustavnega sodišča U-I-110/03 v zvezi z določbo prvega odstavka 73. člena ZIZ, izkazalo, da so zelo redke situacije, v katerih je mogoče izkazati nenadomestljivo škodo. Veliko več je primerov, ko je škoda težko nadomestljiva. Predlagana sprememba ne pomeni ponovnega vračanja na ureditev, ki je bila spremenjena z ZIZ-A, saj je bil takratni standard znatnejša škoda, kar pa ni enako kot standard težko nadomestljiva škoda.

K 14. členu

Z dopolnitvijo prvega odstavka in dodanim novim drugim odstavkom se uresničuje Ustavna odločba U-I-110/03 v zvezi z določbo prvega odstavka 73. člena ZIZ. Vlada predlaga, da sodišče odloži izvršbo na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, ne da bi presojalo obstoj kakršnekoli škode v primeru, ko tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali s kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. V teh primerih namreč tretji dokazuje obstoj pravice z veliko verjetnostjo, ki meji že na gotovost, zato je kakršnokoli tehtanje škode nepotrebno. V kolikor pa tretji obstoja pravice ne dokaže z veliko verjetnostjo, kot je opisana zgoraj, sodišče predlog tretjega o odlogu izvršbe presoja kot že sedaj, na podlagi kriterija verjetnega nastanka škode. Vlada ob tem še predlaga, da se poleg pravnega standarda nenadomestljiva škoda, doda še pravni standard težko nadomestljiva škoda, saj se je, delno tudi iz omenjene odločbe ustavnega sodišča, izkazalo, da so zelo redke situacije, v katerih je mogoče izkazati nenadomestljivo škodo.

K 15. členu

Zaradi učinkovitejšega poteka izvršbe Vlada predlaga, da se v primeru neuspešnega rubeža, ponovni rubež lahko predlaga v krajšem, trimesečnem roku, saj v praksi upniki kljub podatku, da dolžnik nima rubljivih predmetov, vztrajajo pri tem izvršilnem sredstvu, po izkušnja sodišč pa dolžniki v tem obdobju ne pridobijo novega premoženja.

K 16. členu

Sprememba je potrebna zaradi odločbe Ustavnega sodišča U-I-93/03-26. Okoliščine, zaradi katerih je ustavno sodišče ugotovilo ustavno neskladnost drugega odstavka 188. člena ter drugega odstavka 194. člena ZIZ so namreč podane tudi v izvršilnih postopkih, katerih predmet so premičnine. Tudi v teh primerih (ko je premičnina kupljena za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 89. členu ZIZ in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo upnik) je zato treba sprejeti posebno pravilo o poplačilu upnika, če je kupec premičnine upnik oziroma z njim povezana oseba. Kupec mora v teh primerih izvršitelju dati izjavo ali je z upnikom povezana oseba po določbi 200. b člena ZIZ, izvršitelj pa jo vroči dolžniku in upniku, ki ji lahko nasprotujeta v 30 dneh. Izjavo o nasprotovanju pošljeta sodišču in v vednost izvršitelju. Izjavo o nasprotovanju morata poslati v vednost izvršitelju zato, ker v primeru, da je upnik samo eden, izvršitelj v primeru nasprotovanja ne opravi poplačila, ampak sodišče po odločitvi o resničnosti izjave iz prvega odstavka tega člena izda sklep o poplačilu. Če kupec ne da izjave iz prvega odstavka tega člena, izvršitelj proda stvari naslednjemu najboljšemu ponudniku, ki je dal izjavo iz prvega odstavka tega člena.

K 17. členu

S predlagano spremembo sodišče odloča o poplačilu tudi takrat, ko je upnik samo eden, vendar pa je prišlo do nasprotovanja iz četrtega odstavka prejšnjega člena. V teh primerih namreč izvršitelj ne more več odločati o poplačilu sam, saj je potrebno najprej odločati o resničnosti izjave iz prvega odstavka 96. člena.

K 18. členu

Sprememba je potrebna zaradi razlogov, ki so navedeni v odločbi ustavnega sodišča U-I-93/03-26. Okoliščine, zaradi katerih je ustavno sodišče ugotovilo ustavno neskladnost drugega odstavka 188. člena ter drugega odstavka 194. člena ZIZ so namreč podane tudi v izvršilnih postopkih, katerih predmet so premičnine (in druge premoženjske pravice). Tudi v teh primerih lahko pride do prodaje premičnine upniku ali z njim povezani osebi pod njeno ugotovljeno vrednostjo. Če bi v tem primeru upnik še naprej obdržal svojo terjatev proti dolžniku, bi bil prav tako podan nesorazmeren poseg v lastninsko pravico dolžnika. Zato je pri poplačilu upnika iz vrednosti prodane premičnine treba upoštevati pravili iz novih 200. a in 200. b člena ZIZ.

K 19. členu

Določba je potrebna zaradi razlogov, ki so navedeni v odločbi Ustavnega sodišča U-I-93/03-26. Okoliščine, zaradi katerih je ustavno sodišče ugotovilo ustavno neskladnost drugega odstavka 188. člena ter drugega odstavka 194. člena ZIZ so namreč podane tudi v izvršilnih postopkih za izterjavo denarnih terjatev, katerih predmet so druge premoženjske pravice. Tudi v teh primerih namreč lahko pride do prenosa pravice upniku ali z njim povezani osebi pod njeno ugotovljeno vrednostjo. Ker pa obstoječa ureditev veže način izvršbe na druge premoženjske oziroma materialne pravice le na določbe o prodaji premičnin, je potrebno ta način izvršbe vezati na vse določbe tega zakona o izvršbi na premičnine.

K 20. členu

Določba je potrebna zaradi razlogov, navedenih v odločbi ustavnega sodišča U-I-93/03-26. Okoliščine, zaradi katerih je ustavno sodišče ugotovilo ustavno neskladnost drugega odstavka 188. člena ter drugega odstavka 194. člena ZIZ so namreč podane tudi v izvršilnih postopkih za izterjavo denarnih terjatev, katerih predmet je delež družbenika. Tudi v teh primerih namreč lahko pride do prenosa deleža na upnika ali z njim povezano osebo pod njegovo ugotovljeno vrednostjo. Ker pa obstoječa ureditev veže način izvršbe na delež družbenika le na določbe o prodaji nepremičnin, je potrebno ta način izvršbe vezati na vse določbe tega zakona o izvršbi na nepremičnine.

K 21. členu

Vzpostavitev elektronske zemljiške knjige, do katere imajo dostop vsa sodišča za območje cele države, ima za posledico predlagano spremembo. Upniku tako ne bo več treba priložiti izpiska iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina, ampak si bo ta dokaz pribavilo sodišče samo. Zato, da bo sodišče lahko pribavilo takšen dokaz pa mora biti nepremičnina v predlogu za izvršbo označena z vsemi podatki, ki so potrebni za vpogled v zemljiško knjigo.

K 22. členu

S predlagano določbo se zagotavlja bistveno večja publiciteta razglasov o prodaji nepremičnin, saj se bodo objavili tudi na spletni strani sodišča.

Dopolnitev sedmega odstavka 181. člena je potrebna tudi zaradi težav, ki se pojavljajo sodiščem v praksi, ko ne morejo ugotoviti točnega naslova predkupnih oziroma odkupnih upravičencev ter zastavnih upnikov. Zaradi navedenega nastanejo nepotrebni zastoji v izvršilnih postopkih, v nekaterih primerih je celo onemogočena izvedba javne dražbe. Zato se predlaga, da se navedenim osebam vročitev opravi na naslovu, ki je vpisan v zemljiški knjigi, ne glede na to, kje dejansko bivajo. Slednji so dolžni sami poskrbeti, da so podatki v zemljiški knjigi točni in v primeru njihove spremembe predlagati poočitev v skladu s 116. in 117. členom ZZK-1. Ko bodo izpolnjeni ustrezni tehnični pogoji, pa bo poočitve opravljalo zemljiškoknjižno sodišče samo že po uradni dolžnosti (glej tretji odstavek 116. člena in tretji odstavek 117. člena ZZK-1), tako da navedeno ravnanje ne bo več potrebno. V primeru, ko navedene osebe izvršilnemu sodišču posebej sporočijo svoj naslov, ni razlogov, da se jim ne bi vročalo na tem kraju.

K 23. členu

Podoben položaj, kot ga imajo predkupni upravičenci, mora biti v postopku izvršbe zagotovljen tudi odkupnim upravičencem, saj sta predkupna in odkupna pravica z vidika učinkov v primeru prodaje predmeta pravice vsebinsko podobni - imetniku pravice zagotavljata, da se predmet pravice najprej ponudi njemu v nakup.

K 24. členu

Predlagana sprememba je posledica spremembe 39. člena ZIZ, saj vračilo varščine ponudnikom, katerih ponudbe niso bile sprejete, ne bi bila več mogoča takoj po koncu javne dražbe, ker sodišče varščine nima več pri sebi v gotovini.

K 25. členu

Predlagana sprememba je posledica novega 200. a in 200. b člena, s katerima se odpravlja ustavna neskladnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I 93/03-26. V kolikor naj omenjena člena v praksi dejansko tudi delujeta mora ponudnik, ki je ponudil najvišjo ceno, v primeru, ko je kupil nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 178. členu ZIZ in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo upnika, izjaviti ali je z upnikom povezana oseba po določbi 200. b člena ZIZ. Izjavi, ki jo sodišče pošlje dolžniku in upniku, lahko oba nasprotujeta v 30 dneh. Če ponudnik noče dati izjave, sodišče na predlog upnika in glede na okoliščine prodaje lahko domakne nepremičnino drugemu oziroma naslednjemu najboljšemu kupcu, ki v to privoli in da izjavo iz četrtega odstavka tega člena, ali pa prodajo s sklepom razveljavi.

K 26. členu

Vse navedeno v prejšnjem členu velja tudi pri domiku pri prodaji z neposredno pogodbo.

K 27. členu

200. a člen
Predlagana določba je potrebna zaradi odprave ustavne neskladnosti, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I 93/03-26. Ureja se položaj, ko v izvršilnem postopku nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti, kupi upnik ali z njim povezana oseba. Določeno je, da se v tem primeru ne glede na dejansko doseženo kupnino, pri poplačilu tega upnika šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Navedena pravna fikcija pa velja samo v primeru, če dejansko dosežena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika. Iz razlogov, ki so navedeni v 13. točke obrazložitve ustavne odločbe namreč izhaja sklep, da je nesorazmeren samo tisti položaj, v katerem upnik, ki je kupil nepremičnino po nižji vrednosti, obdrži svojo terjatev do dolžnika, ne pa položaj, ko je upnikova terjatev prenehala, čeprav je bila tudi v tem primeru kupnina nižja od ugotovljene vrednosti nepremičnine.

Glede na to, da je opisano pravilo mogoče izigrati tako, da npr. nekdo drug v svojem imenu in na račun upnika kupi nepremičnino pod njeno ugotovljeno vrednostjo, je treba hkrati določiti, da velja pravna fikcija o poplačilu upnika v višini vrednosti nepremičnine tudi v teh primerih. Navedeno izhaja tudi iz 3. točke izreka Ustavne odločbe U-I-93/03-26, v kateri je Ustavno sodišče sprejelo podobno rešitev.

200. b člen
Ustavno sodišče v 14. točki obrazložitve svoje odločbe U-I-93/03-26 v zvezi s pojmom povezane osebe napotuje na definicije povezanih oseb, ki so bile sprejete v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl.), Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04 in nasl.) ter Zakonu o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99 in nasl.). Predlagatelj je pri pripravi predloga te določbe poleg navedenih upošteval še definicije iz Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št, 15/05 - uradno prečiščeno besedilo). Predlog tako predpostavlja, da sta dve temeljni obliki povezave naslednji:
- pri fizičnih osebah sorodstvene povezave;
- pri pravnih osebah odvisnost, ki temelji na družbenopravnih pravicah.

Pri pravnih osebah torej za odvisnost ne zadošča dejanska (gospodarska) odvisnost, ker je v celoti negotovo, v katerih primerih je o njej sploh mogoče govoriti. Oprijemljivejša je odvisnost zaradi večinske udeležbe, ki jo predlog opredeljuje.

K 28. členu

S predlagano določbo se odpravljajo nejasnosti, s katerimi se sooča sodna praksa v zvezi z izpodbijanjem terjatev, njene višine oziroma vrstnega reda poplačila iz kupnine, dosežene s prodajo nepremičnine. Pravico do izpodbijanja je treba priznati ne le upnikom in osebam, ki imajo pravico do poplačila iz kupnine, temveč tudi dolžniku, če tega ne more storiti z ugovorom (po izteku roka). Takšen položaj je podan v tistih primerih, ko sodišče upniku ali drugi osebi v zvezi njegovo terjatvijo, ki se lahko poplača iz kupnine, ne izda sklepa o izvršbi oziroma sklepa o pristopu k izvršbi (npr. terjatve zastavnih upnikov, nadomestila za osebne služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena, terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ).

Na ta način se postopek za poplačilo ne bo podaljšal, saj ima dolžnik tudi po veljavni ureditvi pravico do obravnavanega izpodbijanja, vendar šele v pritožbi zoper pozneje izdan sklep o poplačilu. Pri tem pa mu za razliko od ostalih upnikov svoje izpodbijanje ni treba uveljavljati najkasneje na razdelitvenem naroku, tako da lahko zaradi odsotnosti prekluzije na ta način postopek za poplačilo celo zavleče.

Iz predlagane spremembe nadalje jasno izhaja, da tudi v primerih dolžnikovega izpodbijanja v sporih o relevantnih dejstvih vedno odloča pravdno in ne izvršilno sodišče (202. člen ZIZ).

K 29. členu

Predlagana sprememba je posledica novega 200. a in 200. b člena ter spremenjenega 189. člena, s katerimi se odpravlja ustavna neskladnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I 93/03-26. O resničnosti izjave ponudnika iz četrtega odstavka 189. člena o tem ali je povezana oseba po 200. b členu ZIZ sodišče razpravlja na razdelitvenem naroku.

K 30. členu

Predlagana sprememba je posledica novega 200. a in 200. b člena ter spremenjenega 189. člena, s katerimi se odpravlja ustavna neskladnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I 93/03-26. O resničnosti izjave ponudnika o tem ali je povezana oseba po 200. b členu ZIZ sodišče odloči s sklepom o poplačilu.

K 31. členu

Predlagana sprememba je potrebna zaradi odprave nejasnosti v zvezi z uporabo in veljavnostjo dosedanje določbe 254. člena ZIZ. V skladu s 123. členom ZIZ-A navedena določba preneha veljati za posamezne dele stavb hkrati s prenehanjem veljavnosti Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS, št. 89/99 in nasl.; v nadaljevanju: ZPPLPS), tj. dne 19.11.2004. SPZ je kot poznejši in specialnejši zakon določbo 123. člena ZIZ-A v vsebinskem smislu derogiral, saj je v drugem odstavku 274. člena izrecno določeno, da se določbe ZIZ za nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, uporabljajo vse do njihovega vpisa v zemljiško knjigo, in ne le do prenehanja veljavnosti ZPPLPS.

Kljub navedenemu se v praksi zastopajo različna stališča v zvezi z uporabo dosedanje določbe 254. člena ZIZ, kar pomeni, da določba drugega odstavka 274. člena SPZ ni dovolj jasna. S tem namenom se predlaga sprejem nove določbe 254. člena ZIZ, v zvezi s katero se določbi 123. člena ZIZ-A ter 12. člena ZPPLPS ne moreta več uporabljati, saj gre za določbo poznejšega zakona. Na ta način bo postalo jasno, da se določba, skladno s SPZ, uporablja vse do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo.

K 32. členu

Sprememba je potrebna zaradi polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski uniji. Sodišče ES se je glede skladnosti podobne določbe, ki jo je vseboval § 917 nemškega Zakona o pravdnem postopku ("Zivilprozessordnung") s pravom ES že izreklo v zadevi Mund & Fester v. Firma Hatrex International Transport z dne 10.2.1994, št. C-398/92. V njej je ugotovilo, da gre za nedopustno prikrito diskriminacijo glede na državljanstvo strank, če ureditev razlikuje med izdajo ukrepa zavarovanja v zvezi z bodočo izvršbo v domači državi in bodočo izvršbo v tujini, tako da je izvršba v domači državi pogojena z verjetno izkazano nevarnostjo otežitve ali onemogočitve izvršbe, po drugi strani pa v zvezi z bodočo izvršbo v tujini (tj. drugih državah članicah) te okoliščine ni treba izkazati, ker se sama po sebi domneva.

K 33. členu

Glej obrazložitev v prejšnjem členu.

K 34. členu

S predlagano določbo se odpravlja terminološko neskladje z določbama 99. in 100. člena ZZK-1.

K 35. členu

Glej obrazložitev v prejšnjem členu.

K 36. členu

S predlagano določbo se izrecno določa, kdo je pristojen za določitev izvršitelja(ev), ki prevzame(jo) posle razrešenega izvršitelja. Glede na to, da gre pri opravljanju službe izvršitelja za izvajanje javnega pooblastila, navedena odločitev ne more biti prepuščena razrešenemu izvršitelju. Določeno je, da o tem odloča predsednik zbornice izvršiteljev (kar smiselno izhaja že iz veljavnega 292. člena ZIZ), ki mora pri tem ustrezno upoštevati obremenjenost posameznih izvršiteljev s tekočimi zadevami ter območje, za katerega so bili imenovani.

K 37. členu

S predlagano določbo se zagotavlja večja preglednost poslovanja izvršiteljev, ki je nujno potrebna, glede na to, da slednji izvršujejo javna pooblastila. Na ta način se bo izvršitelje hkrati spodbujalo k čim boljšemu in ažurnemu delu. Podatki bodo namreč eden izmed pokazateljev kvalitete izvršiteljevega dela, ki lahko odločilno vpliva na upnika pri izbiri posameznega izvršitelja po tretjem odstavku 44. a člena ZIZ.

K 38. in 39. členu

V skladu z 223. členom ZP-1 se kazenske določbe veljavnega zakona usklajujejo z novo ureditvijo prekrškov, tako glede sankcij kot tudi glede pristojnih organov za odločanje o prekrških. S predlaganim 298. i členom se kot pristojni organ za odločanje o prekrških določa ministrstvo, pristojno za pravosodje, ki glede na 45. člen ZP-1 postane prekrškovni organ. Navedeni organi so namreč tisti državni organi, ki izvajajo nadzor nad izvrševanjem določb, katerih kršitev je določena kot prekršek. Ministrstvo, pristojno za pravosodje, bo tako v skladu s 52. členom ZP-1odločalo o teh prekških v hitrem postopku, saj predlagane spremembe ne predvidevajo posebne ureditve pristojnosti za odločanje o prekrških.

S predlaganimi določbami se hkrati odpravlja veljavno besedilo 298. i člena ZIZ, ki je določalo kot prekršek oglaševanje izvršiteljske dejavnosti. Navedeno ravnanje se lahko sankcionira že v okviru disciplinskega postopka zoper izvršitelja, saj je določeno kot hujša disciplinska kršitev, za katero je predpisana tudi disciplinska sankcija denarne narave (298. č člen, 4. točka). Predlagatelj ocenjuje, da je s tem v zadostni meri zagotovljeno varstvo zakonitega opravljanja neposrednih izvršilnih dejanj.

K 40. členu

Zaradi ustavne neskladnosti veljavnega zakona je določeno, da se na podlagi predlaganega zakona rešujejo tudi tisti postopki, ki so bili začeti pred njegovo uveljavitvijo.

K 41. členu

Ker je materija, ki je bila do sedaj urejena v 86. a členu ZN, sedaj urejena v predlaganem 42. a členu, je potrebno razveljaviti omenjeno določbo v ZN.

K 42. členu

Ker sodišča zaenkrat še nimajo dostopa do centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi Klirinško depotna družba, je potrebno določiti, da se določba tretjega odstavka 40. člena tega zakona v delu, ki se nanaša na podatke o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, ne uporablja dokler minister, pristojen za pravosodje, s sklepom ne ugotovi, da so za to izpolnjeni tehnični pogoji. Sklep se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

K 43. členu

Določen je rok za izdajo podzakonskega predpisa iz 42. a člena ZIZ.

K 44. členu

Predlagani datum uveljavitve zakona je kratek tako zaradi manjšega obsega zakona kot tudi zaradi nujnosti odprave ustavne neskladnosti.


IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

13. člen (Izvršitev odločbe tujega sodišča in tujega notarskega zapisa)

Izvršitev odločbe tujega sodišča se sme dovoliti in opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba izpolnjuje z zakonom oziroma z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo predpisane pogoje za priznanje.

Izvršitev tujega notarskega zapisa se sme dovoliti in opraviti, če so izpolnjeni z zakonom oziroma z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo predpisani pogoji.

17. člen (Izvršilni naslov)

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova.

Izvršilni naslovi so:

1. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava;
2. izvršljiv notarski zapis;
3. druga izvršljiva odločba, seznam ali listina, za katero zakon oziroma ratificirana in objavljena mednarodna pogodba določa, da je izvršilni naslov.

Določbe tega zakona o poravnavi se uporabljajo tudi za notarski zapis, če zakon ne določa drugače.

20. člen (Izvršljivost poravnave in notarskega zapisa)

Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla.

Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno zvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino.

Če zapadlosti ni mogoče dokazati na način iz tretjega odstavka tega člena, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla.

24. člen (Prehod terjatve ali obveznosti)

Izvršbo dovoli sodišče tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Prvi odstavek tega člena se smiselno uporablja tudi glede izvršbe proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik.

Če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, lahko pod pogoji iz prvega odstavka tega člena nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika. Nov upnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se pod pogoji iz prvega odstavka tega člena izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

39. člen (Varščina)

Če zakon določa, da je treba položiti varščino, se varščina polaga praviloma v gotovini.

Sodišče določi višino varščine glede na vrednost uveljavljene terjatve in ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti.

40. člen (Vsebina predloga)

V predlogu za izvršbo morajo biti navedeni: upnik in dolžnik, izvršilni naslov ali verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.

Če zahteva upnik izvršbo na premičnine, mu jih v predlogu za izvršbo ni treba natančneje označiti.

Če upnik na podlagi verodostojne listine predlaga izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva in številke računa. V tem primeru sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih.

Upravljavec podatkov ali zbirk podatkov je dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov ali zbirk podatkov, in ne glede na državljanstvo oziroma državo, ki ji upnik pripada, posredovati osebne podatke, ki se nanašajo na dolžnika ali na osebo iz drugega odstavka 31. člena tega zakona, in sicer rojstne podatke, matično in davčno številko, naslov prebivališča, zaposlitev, podatke o terjatvah, deležih, delnicah in drugih vrednostnih papirjih, premičnem in nepremičnem premoženju, številke računov, na katerih ima denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ter druge podatke, ki so potrebni za sestavo predloga za izvršbo in za opravo izvršbe.

Upnik izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče po tem zakonu predlagati izvršbo.

Če predlogu za izvršbo ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse za predlog in za sklep, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah, in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, ravna sodišče s takim predlogom kot z nepopolno vlogo. Če dokazilo ni predloženo v naknadnem roku, se šteje, da je upnik predlog za izvršbo umaknil.

45. člen (Vročitev sklepa o izvršbi)

Sklep o izvršbi, s katerim dovoli izvršbo, vroči sodišče upniku in dolžniku, sklep o izvršbi, s katerim zavrne predlog za izvršbo, pa samo upniku. Sklep o izvršbi, s katerim je določen izvršitelj, oziroma sklep o določitvi izvršitelja vroči sodišče izvršitelju, skupaj s priloženim prepisom vseh listin, ki so potrebne za opravo izvršbe.

Sklep o izvršbi na denarno terjatev, izdan na podlagi izvršilnega naslova, vroči sodišče tudi dolžnikovemu dolžniku, klirinško depotni družbi in sodišču, ki mora opraviti zaznambo sklepa v javni knjigi, sklep o izvršbi na denarna sredstva dolžnika pa tudi organizaciji za plačilni promet, pri kateri so ta sredstva.

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vroči sodišče izvršitelju in osebam oziroma organom iz prejšnjega odstavka šele, ko postane pravnomočen.

Sklep o izvršbi na premične stvari in sklep o določitvi izvršitelja vroči dolžniku izvršitelj ob prvem izvršilnem dejanju, če ni v tem zakonu drugače določeno.

62. člen (Postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine)

Če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne izjavi, v katerem delu izpodbija sklep, se šteje, da ga izpodbija v celoti.

Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja. Sodišč nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in priložil predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil.

Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.
Če sodišče ugovoru iz tretjega odstavka ugodi, je del sklepa o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik ponovno zahteva izvršbo.

Sodišče ne ravna po prejšnjih odstavkih tega člena, če ugovor ni obrazložen oziroma je prepozen, nepopoln ali nedovoljen. V teh primerih sodišče ugovor v skladu z zakonom s sklepom zavrne ali zavrže.

Če izpodbija dolžnik sklep o izvršbi po prejšnjem odstavku samo zaradi krajevne nepristojnosti sodišča, se sodišče, če spozna, da ni krajevno pristojno, izreče za krajevno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču, da izvede postopek izvršbe.

67. člen (Razlogi za nasprotno izvršbo)

Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:

1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;
2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;
3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen;
4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena;
5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe.

Predlog za nasprotno izvršbo lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek.

Pred iztekom tega roka dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.

71. člen (Na predlog dolžnika)

Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v naslednjih primerih:

1. če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo;
2. če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe;
3. če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
4. če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
5. če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor;
6. če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti;
7. če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni;
8. če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe;
9. če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbe (59. in 60. člen).

Sodišče sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat.

Sodišče postavi na upnikov predlog za odlog izvršbe pogoj, da dolžnik zagotovi varščino, razen če bi s tem bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov. Če dolžnik ne zagotovi varščine v roku, ki ga določi sodišče in ki ne sme biti daljši od 15 dni, se šteje, da je predlog za odlog umaknil.

73. člen (Na predlog tretjega)

Na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži sodišče izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo.

Sodišče na upnikov predlog postavi za odlog izvršbe pogoj, da tisti, ki zahteva odlog, položi varščino, razen, če bi s tem bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov

88. člen (Neuspešen poskus rubeža)

Če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe, oziroma zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve, lahko upnik v roku enega leta od dneva prvega rubeža izvršitelju neomejenokrat predlaga, da opravi ponovni rubež.

Če upnik v tem roku ne predlaga ponovnega rubeža ali če rubež, predlagan do poteka tega roka, ni uspešen, sodišče ustavi izvršbo.

96. člen (Obveznosti in pravice kupca in izvršitelja)

Kupec mora položiti kupnino in prevzeti stvari takoj po koncu dražbe oziroma ob prodaji z neposredno pogodbo.

Izvršitelj je dolžan kupcu izdati dokument, iz katerega morajo biti razvidni podatki o opravljeni prodaji, za premičnine, za katere se vodi register iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, pa tudi podatki iz tega registra. Izvršitelj na podlagi tega dokumenta zahteva od pristojnega organa, ki vodi register, da opravi izbris vseh bremen in prepovedi na prodani premičnini, ter vpis novega lastnika, če se lastninska pravica vpisuje v register.

Vsebino dokumenta iz prejšnjega odstavka določi minister, pristojen za pravosodje s podzakonskim aktom.

Izvršitelj lahko izroči stvari kupcu, čeprav ni položil kupnine, če v to na svojo nevarnost privoli upnik v mejah zneska, ki bi mu šel iz dosežene kupnine. Če kupec ne položi kupnine, pa upnik ne privoli v izročitev stvari, lahko izvršitelj proda stvari naslednjemu najboljšemu ponudniku.

Kupec pridobi stvar prosto vseh bremen in postane lastnik stvari tudi v primeru, ko dolžnik ni bil njen lastnik.

Kupec nima pravic iz jamčevanja za napake stvari.

97. člen (Če je en sam upnik)

Če je treba iz kupnine poplačati enega samega upnika, se iz zneska, dobljenega s prodajo stvari, oziroma iz odvzete gotovine, poravnajo po vrsti: stroški izvršilnega postopka, stroški, določeni v izvršilnem naslovu, obresti do dneva vnovčenja stvari in glavna terjatev.

Presežek kupnine se izroči dolžniku, če za to ni ovir, sicer pa se denar položi pri sodišču za dolžnika.

Poplačilo enega upnika opravi izvršitelj. Če je več upnikov, odloči o delitvi kupnine in poplačilu upnikov sodišče s sklepom.

99. člen (Uporaba določb o izvršbi na nepremičnine)

Za izvršbo na premične stvari se smiselno uporabljajo tudi določbe tega zakona o izvršbi na nepremičnine, ki se nanašajo na vprašanje, kdo ne more biti kupec (187. člen), na oprostitev položitve kupnine (drugi odstavek 191. člena), razen določbe, da o predlogu upnika odloči sodišče s sklepom, na izpodbijanje terjatev, napotitev na pravdo in sklep o poplačilu (201., 202. in 208. člen), razen v primeru, če je en sam upnik (97. člen).

Če je za zastavljene premičnine vzpostavljen register iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, se smiselno uporabljajo tudi določbe, ki se nanašajo na poplačilo zastavnega upnika (172. člen), prenehanje zastavne pravice (173. člen), kateri zastavni upniki se poplačajo (2. točka 196. člena), poplačilo nezapadle terjatve, poplačilo nezapadle terjatve občasnih prejemkov in poplačilo pogojne terjatve (203., 204. in 205. člen).

Če za zastavljene premičnine ni vzpostavljen register iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, zastavni upnik pa priglasi terjatev v roku iz četrtega odstavka 98. člena tega zakona, se smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na poplačilo nezapadle terjatve, poplačilo nezapadle terjatve občasnih prejemkov in poplačilo pogojne terjatve (203., 204. in 205. člen).

163. člen (Način izvršbe)

Izvršba na pravico iz 162. člena tega zakona se opravi z rubežem te pravice in z vnovčenjem po določbah o prodaji premičnin.

Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžniku.

S sklepom o izvršbi, s katerim dovoli rubež, sodišče prepove dolžniku razpolagati s to pravico.

Z rubežom pravice pridobi upnik na njej zastavno pravico.

165. člen (Način izvršbe)

Izvršba na delež družbenika se opravi z zaznambo sklepa o izvršbi, prodajo deleža in poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo.

S sklepom o izvršbi sodišče prepove družbeniku razpolagati z njegovim deležem.

Sodišče vroči sklep o izvršbi družbi in ga zaznamuje v sodnem registru. S to zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na deležu družbenika z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi ta delež.

Za prodajo deleža se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o prodaji nepremičnin.

168. člen (Dokaz o dolžnikovi lastnini)

Predlogu za izvršbo na nepremičnino mora upnik priložiti izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina.

Za nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, se uporablja določba 211. člena tega zakona.

Če je lastninska pravica na nepremičnini iz prvega odstavka tega člena vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice.

V primeru iz tretjega odstavka tega člena opravi sodišče vpis po uradni dolžnosti.

Upnik, ki nima niti listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika.

Izvršilni postopek se nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu.

181. člen (Odredba o prodaji)

Po izdaji sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine izda sodišče odredbo o prodaji nepremičnine; v njej določi način in pogoje za prodajo ter čas in kraj prodaje, če naj bo nepremičnina prodana na dražbi.

Prodaja nepremičnine se opravi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine.

V odredbi o prodaji se posebej opozori na možnost, da se vrednost nepremičnine dokončno ugotovi na prodajnem naroku (četrti odstavek 178. člena).

Odredbo o prodaji razglasi sodišče na sodni deski, lahko pa tudi na drug krajevno običajen način.

Sodišče lahko upniku dovoli, da objavi odredbo o prodaji nepremičnine v sredstvih javnega obveščanja. Stroški objave bremenijo upnika.

Od razglasitve odredbe o prodaji na sodni deski do dneva prodaje mora preteči najmanj trideset dni.

Odredbo o prodaji vroči sodišče strankam, zastavnim upnikom, drugim udeležencem postopka, osebam, ki imajo vknjiženo predkupno pravico, in pristojnemu upravnemu organu.

182. člen (Predkupna pravica)

Kdor ima zakonito ali vknjiženo pogodbeno predkupno pravico na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, ima prednost pred najugodnejšim ponudnikom, če takoj po končani dražbi izjavi, da kupuje nepremičnino pod enakimi pogoji.

Če je bila nepremičnina prodana z neposredno pogodbo, povabi sodišče predkupnega upravičenca, naj izjavi na zapisnik pri sodišču, ali želi izkoristiti svojo pravico.

Če predkupni upravičenec izkoristi svojo pravico, ima najboljši ponudnik ali kupec pri neposredni pogodbi pravico takoj po končani dražbi ali po prejemu obvestila, da je predkupni upravičenec izjavil, da želi izkoristiti svojo pravico, ponuditi višjo ceno.

185. člen (Položitev varščine)

Javne dražbe se smejo udeležiti le tisti, ki prej položijo varščino.

Če se sklene neposredna pogodba, položi kupec varščino tistemu, s katerim jo je sklenil, in to neposredno pred sklenitvijo pogodbe.

Varščine so oproščeni upnik, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo in zastavni upnik oziroma upnik zemljiškega dolga, če njihove terjatve dosegajo varščino in če se da glede na njihov vrstni red in ugotovljeno vrednost nepremičnine varščina poravnati iz kupnine.

Varščina znaša desetino ugotovljene vrednosti nepremičnine.

Ponudniki, katerih ponudbe niso bile sprejete, dobijo varščino nazaj takoj po koncu javne dražbe.

189. člen (Prodajni narok in domik)

Ko sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za narok, razglasi, da se začenja dražba.

Dražba se konča deset minut neposredno potem, ko je dana najugodnejša ponudba.

Ko je dražba končana, sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno, in razglasi, da je temu ponudniku domaknjena nepremičnina.

O domiku nepremičnine izda sodišče sklep, ki ga razglasi na sodni deski in vroči vsem, katerim je vročilo odredbo o prodaji, ter vsem udeležencem dražbe.

Če je za sklenitev prodajne pogodbe potrebna odobritev po zakonu, sodišče po končani dražbi ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno in ga napoti, da v določenem roku vloži ustrezno vlogo za pridobitev odobritve. Po ponudnikovi pridobitvi odobritve sodišče nadaljuje postopek in takoj izda sklep o domiku.

Če je odobritev odklonjena oziroma vloga ni bila vložena v roku, sodišče na predlog upnika in glede na okoliščine prodaje lahko napoti na pridobitev odobritve drugega oziroma naslednje najboljše kupce, ki v to privolijo, ali pa prodajo s sklepom razveljavi.

190. člen (Domik pri prodaji z neposredno pogodbo)

Sodišče izda sklep, s katerim domakne nepremičnino, prodano z neposredno pogodbo, ko ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za veljavnost prodaje.

Sklep o domiku razglasi na sodni deski in ga vroči vsem, katerim je vročilo odredbo o prodaji, ter kupcu.

201. člen (Izpodbijanje terjatev)

Upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo.

Terjatev je mogoče izpodbijati najkasneje na razdelitvenem naroku.

207. člen (Razdelitveni narok)

Po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu določi sodišče narok za razdelitev zneska, dobljenega s prodajo.

Na narok povabi sodišče poleg strank tudi tiste, ki imajo po stanju spisov in po podatkih iz zemljiške knjige pravico do poplačila iz tega zneska.

V vabilu opozori sodišče te osebe, da bodo terjatve upnikov, ki ne pridejo na narok, vzete po stanju, kot izhaja iz zemljiške knjige in spisov, in da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbijajo obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red, po katerem imajo pravico do poplačila.

Na naroku se razpravlja o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo poplačilne zahtevke.

208. člen (Sklep o poplačilu)

O poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku.

Terjatve upnikov se obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka.

V sklepu iz prvega odstavka tega člena upošteva sodišče samo tiste terjatve, glede katerih je sklep o izvršbi postal pravnomočen najkasneje na dan razdelitvenega naroka.

Terjatve, glede katerih sklep o izvršbi ni postal pravnomočen najkasneje na dan razdelitvenega naroka, se poplačajo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi iz morebitnega preostanka kupnine, ostanek pa se vrne dolžniku.

Pritožba zoper sklep o poplačilu zadrži njegovo izvršitev, če bi sklep, s katerim bi bilo pritožbi ugodeno, lahko vplival na poplačilo.

Če sodišču po stanju iz spisov in podatkih iz zemljiške knjige oziroma iz drugih okoliščin ni znano, kdo je upnik zemljiškega dolga, sodišče znesek, ki upniku pripada po sklepu iz prvega odstavka tega člena, hrani zanj na računu sodnih pologov.

254. člen (Uporaba določb tega poglavja, če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo)

Če nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi, morajo biti v notarskem zapisu iz 250. člena tega zakona navedeni podatki o legi nepremičnine, meji in površini, oziroma drugi podatki, potrebni za njeno identifikacijo.

Notarskemu zapisu mora biti priložena listina, ki bi bila primerna za vknjižbo lastninske pravice.

Sklenitev notarskega zapisa iz 250. člena tega zakona ima pomen vknjižbe zastavne pravice.

Notarski zapis z navedbo zastavitelja ter s podatki iz prvega odstavka tega člena notar objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, na listini iz drugega odstavka tega člena pa zaznamuje, da je nepremičnina zastavljena na podlagi sporazuma strank. Listina se izroči v hrambo notarju.

(Opomba: glej tudi prvi odstavek 12. člena ZPPLPS)

258. člen (Domnevana nevarnost)

Šteje se, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na katero od naslednjih odločb:

1. na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor;
2. na sodbo, izdano v kazenskem postopku, s katero je bilo ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca, proti njej pa je vložen predlog za obnovo kazenskega postopka;
3. na odločbo, na podlagi katere bi bilo treba izvršbo opraviti v tujini;
4. na sodbo na podlagi pripoznave, zoper katero je vložena pritožba;
5. na poravnavo, sklenjeno pred sodiščem ali upravnim organom, ki se izpodbija tako, kot določa zakon;
6. na notarski zapis, ki je izvršilni naslov, o denarni terjatvi, ki še ni zapadla.

V primerih iz 4. in 5. točke prvega odstavka tega člena lahko sodišče na dolžnikov predlog določi za zavarovanje s predhodno odredbo pogoj, da upnik položi varščino za škodo, ki jo utegne zaradi predhodne odredbe utrpeti dolžnik.

270. člen(Pogoji za začasno odredbo)

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

271. člen (Vrste začasnih odredb)

Sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa:

1. prepoved, da dolžnik ne sme razpolagati s premičninami, in hrambo teh stvari;
2. prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarnih pravic, ki so v njegovo korist vknjižene na nepremičnini, z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi;
3. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve ali mu izročiti stvari, ter prepoved dolžniku, da ne sme sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi;
4. nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.

Z začasno odredbo se ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja.

273. člen (Vrste začasnih odredb)

Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa:

1. prepoved odtujitve in obremenitve premičnin, na katere meri terjatev, ter hrambo teh stvari;
2. prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi;
3. prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev;
4. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da ne sme izročiti dolžniku stvari, na katere meri terjatev;
5. plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati.

V primeru iz 3. točke prvega odstavka tega člena določi sodišče s sklepom o začasni odredbi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena tega zakona. V primeru kršitve prepovedi se smiselno uporablja določba tretjega odstavka 226. člena tega zakona.

287. člen (Razrešitev izvršitelja)

Izvršitelj se razreši:

1. če se ugotovi, da več ne izpolnjuje pogojev za imenovanje za izvršitelja;
2. če da pisno izjavo ministru, pristojnemu za pravosodje, in zbornici izvršiteljev, da ne želi opravljati nalog izvršitelja;
3. če sprejme državno funkcijo, poslovodsko ali nadzorstveno funkcijo v gospodarski družbi ali javnem zavodu, plačano službo ali začne opravljati pridobitno dejavnost, detektivski poklic ali postane notar ali odvetnik;
4. če mu je izrečen disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati dejanja izvršbe in zavarovanja;
5. ko dopolni starost 70 let;
6. če je obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šest mesecev ali na hujšo kazen;
7. če mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja službe izvršitelja;
8. če opravlja posle, ki po svoji naravi niso združljivi z opravljanjem dejanj izvršbe in zavarovanja ter ugledom in neoporečnostjo službe izvršitelja;
9. če ne dosega meril za ugotavljanje učinkovitosti dela izvršitelja ali če iz ocene dela izvršitelja izhaja, da ne opravlja vestno službe izvršitelja;
10. če ne opravi rednega preizkusa znanja po določbah tega zakona in podzakonskega akta.

Posamezni razrešitveni razlogi iz prejšnjega odstavka nastopijo:
- razlog iz 1. točke z izvršljivostjo odločbe, s katero se ugotovi, da izvršitelj več ne izpolnjuje pogojev za imenovanje za izvršitelja;
- razlog iz 2. točke trideseti dan od dneva, ko minister, pristojen za pravosodje, prejme pisno izjavo izvršitelja;
- razlog iz 3. točke z dnem, ko izvršitelj nastopi funkcijo, plačano službo ali začne opravljati pridobitno dejavnost, detektivski poklic ali začne opravljati odvetniško dejavnost ali je imenovan za notarja;
- razlog iz 4. točke s pravnomočnostjo odločbe o izrečenem disciplinskem ukrepu;
- razloga iz 6. in 7. točke s pravnomočnostjo sodbe;
- razlogi iz 8., 9. in 10. točke s pravnomočnostjo odločbe ministra, pristojnega za pravosodje, o ugotovitvi razrešitvenega razloga.

O nastopu razrešitvenega razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka tega člena obvesti zbornica izvršiteljev ministrstvo, pristojno za pravosodje, takoj, ko zanj izve, o nastopu razrešitvenega razloga iz 4., 6. in 7. točke pa ga obvesti sodišče oziroma disciplinska komisija, ki je sodbo oziroma odločbo izdala.

Odločbo o razrešitvi izvršitelja izda minister, pristojen za pravosodje. Zoper odločbo ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor.

297.c člen (Poročanje o poslovanju izvršitelja)

Izvršitelj mora enkrat letno poročati predsedniku okrajnega sodišča, na območju katerega ima sedež, ministru, pristojnemu za pravosodje in zbornici o svojem poslovanju za preteklo leto.

Navodila o načinu poročanja izda minister, pristojen za pravosodje.

298.h člen

Z denarno kaznijo najmanj 2.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če opravlja storitve iz prvega odstavka 7. člena tega zakona.

Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek fizična oseba, ki opravlja storitve iz prvega odstavka 7. člena tega zakona v nasprotju z določbami četrtega dela tega zakona.

298.i člen

Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek izvršitelj, ki oglaša svojo dejavnost (osmi odstavek 288. člena).


Opomba: Predlagatelj ni predložil besedila Izjave o skladnosti predloga zakonskega ali podzakonskega akta s pravnim redom EU v predpisani elektronski obliki, zato je vidna v skenirani obliki.