Dossier korupcija

Hej, dobri ljudje, tole je res vredno medijske pozornosti. Gre sicer za majhno ter - ob vseh poplavah velikih in predvolilnih afer - navidezno nepomembno ali obrobno zadevico, v resnici pa vidimo tipičen pojavni primer produkta tako imenovanega "golobizma", značilnega za sedanje oblastno kadrovanje, češ, saj nam nič ne morejo. Namreč, 6. januarja Inštitut za novejšo zgodovino objavi javni razpis za delovno mesto direktorja in kot pogoj - ne boste verjeli, reci in piši - postavi znanje slovaškega jezika?!

Ja, prav ste prebrali - slovaškega!

Vir: Careerjet

Mogoče napaka, toda slovenski zgodovinar Igor Grdina (zaposlen na ZRC SAZU) pravi, da ne. In pojasni, za kaj bi lahko šlo. Ker med slovenskimi zgodovinarji sta - samo - dva, ki obvladata slovaški jezik. Eden je Tonček Kregar, trenutno direktor celjskega Muzeja novejše zgodovine, politično pozicioniran blizu stranke SD, sicer pa član glasbene skupine MI2, drugi pa čisto slučajno aktualni državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, z

"Željo moja" (moja želja) je naslov najbolj znanega hita legendarne hrvaške pevke Doris Dragović, lepotičke, ki je bila slavna že v bivši Jugoslaviji.

In posebna želja je bila očitno uslišana tudi Boštjanu Poklukarju, odstopljenemu ministru za notranje zadeve (Gibanje Svoboda) in zapriseženemu ljubitelju hrvaške zabavne glasbe, ki nosi tudi neuradni naziv najbolj nesposobnega policijskega ministra tranzicijske Slovenije. Po odstopu se je vrnil na čakajoče delovno mesto na ministrstvu za obrambo, kjer so ga posadili na Direktorat za vojne veterane in vojaško dediščino, pod uradniškim nazivom sekretar. Kot pravijo iz službe za odnose z javnostmi obrambnega ministrstva, Poklukar tam "nadaljuje svoje delo" od 21. novembra lani.

Toda s padlim Poklukarjem je - kot "željo moja" - na ministrstvo za obrambo prišla tudi njegova bivša šefinja kabineta Nataša Hvala Ivančič. Uradno je bila "premeščena" ter "razporejena" na isti direktorat kot Poklukar in prav tako z nazivom sekretar(ka). Ker sta si t

Te dni smo bili priča dvojnemu debaklu slovenske zunanje politike. Italijani na Jadranu uvajajo izključno gospodarsko cono (kar bi lahko bil celo eden od največjih porazov slovenske zunanje politike nasploh), kabinet predsednika vlade pa je končno tudi uradno priznal popolni fiasko famozne propalestinske pobude Gaber-Golob, ki sta avgusta lani - zaradi poskusa promocije Tine Gaber in verjetno tudi zaradi njune poroke - vanjo vpletla dobršen del slovenskega diplomatskega aparata, razkrili pa smo jo - spomnimo - prav na tem portalu.

Toda konec minulega leta je - kar je tudi tema pričujočega članka - bolj potihoma, predvsem v primerjavi s tistim bombastičnim začetkom, ko je naša zunanja ministrica Tanja Fajon sredi palače Združenih narodov v New Yorku volilni izid slavila kot na nogometnem stadionu, da je bilo, mimogrede, poklicnim diplomatom kar precej nerodno (danes se sicer že ve, da je Slovenija zmagala predvsem zato, ker je Evropska unija želela preprečiti, da bi sedež nestalne članic

Ker se javno to še ne ve, povejmo tukaj: tisto nesrečno vabilo na kavo, ki ga je - izbranim levosredinskim strankam - pred nekaj tedni (decembra) poslal Vladimir Prebilič, potem ko je čez noč propadlo povezovanje med Prebiličevim Prerodom in Socialnimi demokrati, je bila ideja Braneta Golubovića, generalnega sekretarja Preroda, alias "plakaterja", kot so v času velike LDS posmehljivo klicali Golubovića - njegovi tedanji strankarski kolegi iz liberalne demokracije.

No, danes, mesec dni kasneje, ko je situacija na levem bloku obrnjena na glavo (Levica se utaplja, Prerod pa postaja "novi Zares", a to presega namen današnjega članka, zato več o tem prihodnje dni), levosredinske stranke na kosilo vabi Robert Golob (javno in strogo kontrolirano lansirano prek dvornega novinarja časnika Delo Uroša Esiha), pri čemer je vabilo - za prihodnji torek, 13. januarja, poleg SD, Levice, Vesne, Mihe Kordiša (Mi, socialisti!), Prebiliča, Jasmina Feratovića (Pirati) dobila tudi stranka Resnica oziroma Zor

Minuli torek pozno popoldne je sodni svet pod vodstvom mariborske odvetnice Urške Kežmah sprejel novo "revolucionarno odločitev": Antonu Panjanu, predsedniku višjega sodišča v Ljubljani in zaenkrat edinemu preživelemu članu Kučanove "svete trojice na Tavčarjevi 9" (potem ko je sodni svet razrešil notornega predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika in preprečil nadaljevanje mandata - zdaj že bivšemu predsedniku vrhovnega sodišča Miodragu Đorđeviću), naj se, citiramo njihovo javno objavo, "preveri pravilnost poslovanja sodne uprave Okrožnega sodišča v Ljubljani v delu, ki se nanaša na očitane nepravilnosti pri dodeljevanju kazenskih zadev in po potrebi sprejme ustrezne ukrepe"*.

Povedano drugače, Panjanu so konkretno naložili, naj se pregledajo sodne zadeve oziroma postopki, povezani s Pogačnikom in družino ljubljanskega župana Zorana Jankovića, sicer tudi člana famozne skupine MRAZ (Milan Kučan, Robert Golob, Aleksander Čeferin in Janković).

Zato je takoj naslednji dan

(Mi) Pravijo eni na tranzicijski levici, da Matjaža Hana potrebujejo predvsem zato, ker "pomirja ljudi". Njegovo poimenovanje Mateja Tašnerja Vatovca, dosedanjega vodje poslanske skupine Levice, za "Messija slovenskega parlamenta" pa bolj kot pomirjanje ljudi sodi med parodije, čeprav včerajšnji prestop Mateja T. Vatovca med Socialne demokrate, in to na dan krščanskega praznika svetih treh kraljev (6. januarja), ni nobena - Hanova, še manj pa Vatovčeva - parodija, ampak kruta slovenska politična realnost.

Saj obstajata dve resni tezi, zakaj je do tega prestopa prišlo:

- Gre za predvolilno preurejanje oziroma konsolidacijo politične levice, kjer se žrtvuje Levica, češ, oni so krivi za eskapade in fiasko Golobove vlade, da lahko preživijo Svoboda in SD. Za sestavo nove leve vlade pa se išče nova formula: Svoboda-SD-Prebiličev Prerod. Pri čemer sploh ni tako nujno, da bi takšno vlado vodil Robert Golob.

Mimogrede, če je Han dogovore o tem prestopu razumljivo do zadnjega skrival pred vodstvom

Najnovejši primer razhoda med Vladimirjem Prebiličem (Prerod) in Vladom Dimovskim (Stranka vseh generacij oziroma nekdanji DeSUS, ki sta predvolilno povezavo že izrecno napovedala (vir), nam znova pokaže, kako ozadje leve politične scene še vedno diktira Milan Kučan. In kako so zgodbice o "navadnem upokojencu", ki bo 14. januarja dopolnil 85 let, navzven pa jih naivnim ljudem prodajajo Kučan in podrejeni večinski mediji, navadne bajke.

Kučan je bil namreč tisti, ki je - po naših zanesljivih informacijah - Dimovskemu izrecno svetoval, kar je znotraj te scene tako rekoč ukaz, naj se ne poveže s Prebiličem. Res pa je tudi, da je Dimovski pri Prebiliču zahteval, da naj bo njegovo ime del imena nove stranke (nekakšna Stranka Prebiliča in Dimovskega) in da naj mu Prebilič prepustiti imenovanje generalnega tajnika ali sekretarja nove združene stranke, ki ne more biti Brane Golubović, sedanji generalni sekretar Preroda.

Tovrstni diktati 85-letnega Kučana, ker res jim skoraj vse diktira, so po sv

Če/ko iz tujine priletite na Letališče Jožeta Pučnika in iščete taksi za prevoz do Ljubljane, lahko doživite bližnje srečanje z Mustafo G M Alnajjarjem, razvpitim Palestincem iz tabora Golobovega Gibanja Svoboda, znanega tudi kot nekdanjega zasebnega partnerja aktivistke Faile Pašić in starega znanca sodnih postopkov. Mustafa je sicer pravnomočno obsojen zaradi prevažanja migrantov, vendar so mu - zaradi posebnega dogovora z državnim tožilstvom - prisodili le tako imenovani vikend zapor. Kar pomeni, da med tednom - očitno - vozi taksi, ob koncu tedna je v čuzi, hkrati pa mu sodijo zaradi posilstva mladoletnice.

Vprašanje, ali so potniki, ki se usedejo v njegov taksi, varni, se - ob vsem tem - postavlja samo po sebi. Za pot od Brnika do Ljubljane vam sicer poskuša zaračunati 57 evrov. Drugi taksisti vedo povedati, da imajo Palestinci oziroma Arabci po Sloveniji zelo dobro organizirano mrežo, povezani so tudi s slovenskimi političnimi aktivisti in novinarji, zato Mustafi tudi nihče nič ne

Med božično-novoletnimi prazniki so na primeru Urške Klakočar Zupančič popadale še zadnje barijere med zasebnostjo in javno funkcijo predsednice državnega zbora ter zlorabo le-te. Ne samo da nas Klakočarjeva prek medijev že nekaj dni dobesedno posiljuje s svojim privatnim življenjem (edino, kar še ni povedala, je to, kam je skrila svoja dva sinova), tokrat smo njej in Boru Zuljanu davkoplačevalci financirali tudi novoletno zabavo in priložnostno politično propagando. Za silvestrovo sta se namreč potržila kar v paketu: iz proračuna občine Koper so plačali silvestrski nastop na prostem glasbeni skupini Šank Rock (skratka, Zuljanu), Klakočarjeva pa je - kot varovana oseba - na stroške davkoplačevalcev šla na novoletni žur v Koper, kjer se je skupaj z koprskim županom Alešem Bržanom, tudi izbrancem Gibanja Svoboda, propagirala na odru.

Mimogrede: v Izoli pa je za silvestrovo na stroške davkoplačevalcev na Lonki nastopila glasbena skupina Ne me jugat, katere član je Andrej Krmac (klaviature

Nekje v Ljubljani, te praznične dni. Avtor teh vrstic se dobi z enim od državnih tožilcev srednje generacije, ki ni javno izpostavljen, več podrobnosti pa zaradi varovanja identitete tožilca ne smemo povedati. Beseda, kakopak, nanese tudi na ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Vi novinarji, pravi državni tožilec, ste bili - po Tarči o korupciji pri gradbenih dovoljenjih v prestolnici - premalo pozorni na ene Jankovićeve besede. Ko ni rekel, da on ni kriv, ampak, da ga "nikjer nimajo". Nikjer me nimajo. Tako se doma pogovarjajo mafijci, to je njihov tipični sleng, Janković si pa to upa izreči celo javno, do sem smo prišli. Čeprav se mu vidi, da je malo načet. Gre pa za to, nadaljuje tožilec: treba je "aretirati Beca (skrivnostnega podjetnika Jana Beca, medijsko znanega po milijonskih nakupih nepremičnin in odkupovanju terjatev družine Janković, ki ima v lasti najmanj štiri podjetja, firme, ki poslujejo ali z izgubo ali pa z minimalnim dobičkom v višini 400 evrov; op. a.) in imeli oz.