Dossier korupcija

četrtek, 8.april.2010 - 05:42

Problematiziranje objave prisluhov pogovora Jelušičeve z Jelinčičem je precej neprimerno

Ljubico Jelušič se po našem mnenju  želi politično zlorabiti za kriminalizacijo uhajanja podatkov o aferi Prijatelj

V Sloveniji so zadnje dni prišli na dan prisluhi, ki so pokazali precejšnjo povezanost SD-ja v afero Prijatelj. Nekateri sedaj želijo na primeru prisluhov, v katerih je slučajno bila tudi obrambna ministrica Ljubica Jelušič, narediti kraval.

Po našem mnenju neupravičeno.

Prvič zato, ker gre za prisluhe domnevnih kaznivih dejanj, drugič zato, ker je prav, da se je odstrlo, na kakšen način potekajo posli v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru je šlo za sicer dober projekt (letalski muzej), ki pa je bil “dogovarjan” na popolnoma primitiven in prostaški, skoraj mafijski način.

Pri vsem tem pa ravno pogovor Jelušičeve in Jelinčiča ni bil nič sporen za Jelušičevo.

Vsak pameten človek, ki je prebral prisluhe med Jelušičevo in Jelinčičem, je lahko opazil, da Jelušičeva dejansko ni dajala nobenih gotovih obljub, ampak je vodila čisto normalen pogovor. Vrednost pogovora pa je v tem, ker kaže, da je Zmago Jelinčič pričakoval od Jelušičeve sredstva in to celo sredstva, namenjena za pomoč prizadetim ljudem v Haitiju (zaradi nedavnega potresa).

Nekateri želijo sedaj na primeru Jelušičeve problematizirati ne vemo kaj, čeprav ona nima nič zraven in verjetno niti nje same to ne briga preveč, ker ve, da ni naredila nič narobe.

Čudi nas, zakaj mediji ne problematizirajo prisluhov na primeru drugih ljudi, ki pa so delovali sporno, recimo Andrej Horvat, ki ne glede na to, da je SD, da je levičar, si ne zasluži nobene pohvale ali podpore s svojim načinom delovanja. Sami smo o tem pisali tukaj in tukaj.

Kar nas tudi moti je, da nekateri sedaj (sploh SDS, ki je stranka velikih sprenevedačev), sedaj problematizirajo policijo (ker jo vodi Katarina Kresal, ki jo je potrebno napadati po njihovem mnenju) zaradi prisluhov, na ta način pa prikrivajo samo vsebino prisluhov. In seveda so se osredotočili zgolj na pogovor, ki ni bil sporen z vidika tiste osebe, katero je Jelinčič klical. To je Jelušičeva, katere ne rabi nič skrbeti zaradi njenega pogovora z Jelinčičem.

Zanimivo je, da časopis Dnevnik sploh ni omenjal, vsaj ne da bi vedeli, prisluhov Andreju Horvatu, ki pa kažejo na dosti bolj neprimerno delovanje in je v tistem primeru dejstvo, da so prišli prisluhi na plano, zelo pozitivno.

Torej problematizira se prisluh Jelušičevi, ki ni skoraj nič sporen. Ne gre za nobeno podajanje kakšnih posebnih informacij v tem pogovoru (kakšni osebni podatki ali podatki, ki naj ostanejo skrivnostni, gre za zelo formalen in nezavezujoč pogovor, ki v ničemer ne problematizira Ljubice Jelušič. Ne more biti nekdo kriv zgolj zato, ker ga je nekdo poklical in ga za nekaj prosil, če ta ni nič naredil v zvezi s tem in Jelušičeva ni nič naredila, sicer je pa vprašanje, koliko je na njo pritiskal recimo kakšen Andrej Horvat, glede na to, da je že pritiskal na murskosoboškega župana, tu bo moral pa premier Pahor premisliti, kakšne ljudi ima zaposlene v svojem kabinetu).

Skratka. Prisluhi Jelušičevi niso tako sporni. Vsak normalen, normalno misleč človek, lahko vidi, da ni pri pogovoru z Jelušičevo in Jelinčičem nič, kar bi inkriminiralo Jelušičeve, je pa pogovor s policijskega stališča zanimiv zaradi besed Jelinčiča.

Zdi se nam, da se želi sedaj postaviti Ljubico Jelušič v vlogo neke žrtve, neke ubožice, katero so snemali in je pogovor med njo in Jelinčičem šel v javnost, čeprav je iz prisluhov razvidno, da ženska nima popolnoma nobene sporne vloge, ampak je samo vodila en formalen pogovor zato, ker jo je pač nekdo poklical. Policija je pa pač spremljala pogovore Jelinčiča v skladu s policijsko preiskavo, ki je bila v teku. Nekateri bolj problematizirajo stvari kot verjetno to počne sama Ljubica Jelušič, pri čemer pa nekateri mediji, ki to problematizirajo, skoraj načrtno zamolčujejo informacije iz nekih drugih prisluhov v zvezi z isto zadevo, ki pa so sporne, kjer pa je vsebina prisluhov naravnost grozljiva.

Takšno početje je za nas bedno, tudi s strani nekaterih medijev.

Mogoče bi bilo dobro, da se določene prisluhe izvzame, tiste, ki niso sporni, čeprav konkreten pogovor med Jelušičevo in Jelinčičem ni tako nevreden s policijskega vidika in zato je po našem mnenju bil prisoten, saj daje informacijo o tem, da je nek politik klical več nosilcev trenutne oblasti. Torej tudi ta prisluh ima svojo vrednost, vendar ne takšno, da bi kakorkoli škodoval Ljubici Jelušič, ker ji ne more, ker ni ženska čisto nič obljubljala v smislu nekih trdnih obljub in vpletenosti v zadevo, ampak je razvidno, da je vodila čisto normalen in formalen pogovor. Je pa prisluh pomemben s stališča razumevanja, v kakšnem obsegu se je vplivalo oziroma skušalo vplivati na nosilce oblasti v primeru letalskega muzeja.

Moramo reči, da je precej bedno, da so se na Dnevniku tako spravili nad prisluh Jelušičeve in Jelinčiča, ki ni nič posebnega, medtem ko so pa recimo prisluh pogovorov Jelinčiča in Andreja Horvata totalno ignorirali. Tu  smo sami zaznali precej politikantstva.

In sedaj se dela ena štorija v zvezi z nečem trivialnim, ne problematizira se pa stvari, ki pa so zelo sporne.

Morda iz kakšnih drugih vidikov ni prav, da se tako razmnožujejo podatki iz kazenskih spisov, vendar pri podatkih o dogovarjanju v primeru letalskega muzeja je pa vendarle dobro, da so se razkrili, saj gre za prikaz delovanja znotraj politike in prikaz vzorca delovanja pri sklepanju poslov v Sloveniji, kar ima pomembno vrednost z vidika pravice javnosti do obveščenosti. Jelušičeva pa kljub temu, da se pojavlja, ni nikakor inkriminirana, je nekaj podobnega kot Anton Štihec, ki se prav tako pojavlja (v veliko večjem obsegu in pomembnejši vlogi kot Jelušičeva, to pa zato, ker mora on dati privolitev za odstopitev zemljišč za letalski muzej, zato je zelo pomembna figura v konkretni zadevi in zato se je tako pošastno pritiskalo nanj), čeprav sam ne nosi nobene krivde.

Mnenja smo, da se v tej zadevi bolj želi zaščititi druge kot samo Jelušičevo, ker se točno vidi, da ona z zadevo nima praktično nič in ne rabi nič skrbeti, tudi če so prišli prisluhi pogovora med njo in Jelinčičem ven. Sedaj se jo pa želi prikazati kot neko žrtev samo zato, da se prikrijejo nepravilnosti, ki jih pa dokazujejo drugi prisluhi v tej zadevi. Tu se pa praktično zlorablja Ljubico Jelušič v politične namene s tem, ko se na njenem primeru želi kriminalizirati dejstvo, da so prisluhi prišli v javnost. Izbrana je bila pa ona, ker ona res ni naredila ničesar, kar bi bilo sporno, ampak ponavljamo, sami prisluhi tega pogovora pa imajo policijsko in dokazno vrednost z vidika dokazovanja, kako so nekateri gradili vplivanjsko mrežo, torej niso čisto nepomembni. Nekateri mediji niso problematizirali drugih zato, ker pa v drugih primerih ne bi mogli govoriti, da je oznanitev prisluhov bila neprimerna. Glede tega smo malo razočarani nad Dnevnikom, predvsem zato, ker ni omenjal prisluhov, v katere se je ujel Andrej Horvat, sedaj pa problematizira en prisluh (z Jelušičevo), ki sploh ni nič pretresljivega (in na noben način ne diskreditira Ljubice Jelušič), ampak ok, vsak medij vodi svojo politiko.

Mediji si lahko priznajo, da se v veliko primerih informacije dobijo na takšen način in če ne bi bilo tega, bi verjetno nobena afera ne prišla na dan in mediji preprosto ne bi mogli poročati skoraj o ničemer. Tudi časopis Dnevnik je dobival kočljive podatke, ki verjetno ne bi mogli kar tako priti v javnost, in je na podlagi tega razkrival pomembne zgodbe. Zato gre pri tem problematiziranju kar za malo dvoličnosti, pa ne da bi sedaj želeli kritizirati, ampak smo samo želeli povedati, da se je potrebno zavedati tudi tega (vsaj mediji bi se morali zavedati tega).

Nam osebno ni žal, da je afera Prijatelj prišla v javnost, ker je marsikaj dokazala in pokazala. Osredotočenje na eno stvar, ki je relativno najmanj ali precej malo zanimiva v aferi Prijatelj (to je prisluh med Jelušičevo in Jelinčičem) je pa malo mimo po našem mnenju, če smo iskreni.

Za konec še naše mnenje o Ljubici Jelušič. Gre za eno zelo dobro in prijazno osebo in za zelo dobro izbiro gospoda Pahorja. Predvsem nam je všeč, da gre za osebo z visoko integriteto in poštenostjo. Lahko povemo, da smo čisto slučajno dobili tudi iz tujine od ene osebe pozitivne informacije o Ljubici Jelušič (v povezavi z nekim dogodkom, ki se je zgodil v Avstraliji (vsaj kolikor se spomnimo pogovora), pri katerem je prisostvovala tudi Ljubica Jelušič, tudi ta oseba, s katero smo se pogovarjali v eni drugi tuji državi, da ne govorimo sedaj vsega, je zelo pohvalila Ljubico Jelušič kot zelo prijazno, prijetno in profesionalno osebo). Skratka. Naše mnenje o Ljubici Jelušič je zelo pozitivno. Očitno pa pusti Ljubica Jelušič takšen vtis tudi na drugih. Dobrota se preprosto vidi in prepozna.

In ravno zato tudi mislimo, da Ljubica Jelušič verjetno še najmanj problematizira te prisluhe, ampak jo nekateri zlorabljajo (jo želijo prikazati kot neko veliko žrtev uhajanja informacij), da bi na ta način kriminalizirali uhajanje informacij v javnost, da bi zaščitili nekatere druge ljudi, katerih vloga je pa bila sporna. In to nas moti.

Značke prispevka: afera Prijatelj, ljubica jelušič, zmago jelinčič