nedelja, 30.maj.2010 - 07:57
Trde prodesne kroge slovenske katoliške cerkve in slovensko politično desnico druži med drugim tudi tankočuten odnos do domobrancev, ki so v drugi svetovni vojni prisegli nemškemu tretjemu rajhu. V večini političnih vprašanj se strinjajo med seboj. Tako tudi pri obsodbi arbitražnega sporazuma, sklenjenega med vladama Republike Slovenije in Hrvaške
Pristaši domobrancev so zelo ponosni tudi na domobransko koračnico
Tako opozicija kot določeni politikantski krogi znotraj slovenske katoliške cerkve (katerih skupni imenovalec (razen pri SNS-u, ki je propartizanska stranka, čeprav ima nekatere zelo desničarske prijeme) je tudi zgodovinski pogled, ki je naklonjen domobrancem (nacističnim kolaboracionistom v času druge svetovne vojne – to nismo podali kot kritiko, ampak kot element, ki povezuje te kroge ljudi znotraj slovenske RKC s politično desnico, kjer je naklonjenost domobrancem eden pomembnejših povezovalnih faktorjev slovenske desnice), sta pokazali, da jima ni mar za to, kakšno podobo bo Slovenija imela v odnosu do mednarodne skupnosti.
Vsa mednarodna skupnost, tako tudi EU si želi čim hitrejšega vstopa Hrvaške v EU, saj je Hrvaška pokazala, da je pripravljena za vstop v EU, prav tako pa bi njen vstop pomenil tudi zelo dober kazalec tudi za druge države zahodnega Balkana, da naj sprožijo prilagoditvene procese za vstop v EU.
Gre torej za izrazito pozitivno gibanje, ki ga mednarodna skupnost vsekakor podpira, saj omogoča dolgoročno stabilnost na področju Balkana, saj se vse države želijo zgledovati po hrvaškem primeru vstopanja v EU, kar je tudi cilj EU, ki želi, da se države prilagodijo EU-ju, ne pa tako kot pri Romuniji in Bolgariji, ko je dobila EU 2 mačka v žaklju. Države pa morajo imeti dobre zglede, če se želi ustvariti atmosfera, kjer bi ljudje želeli tudi sami kaj storiti, da se približajo evropskim standardom, ki so zelo visoki (le pri Bolgariji in Romuniji nekako niso bili spoštovani).
V očeh mednarodne skupnosti Slovenija zaradi popolnoma egoističnih interesov povzroča trenja in zavira ta mednarodno gledano pomemben proces integracije zahodnega Balkana v družino evropskih držav EU-ja.
Slovenija bo v primeru, da se povečajo militantne in omejevalne ideje, ki jih v Sloveniji promovirata slovenska katoliška cerkev (nekateri prodomobranski krogi (kot smo že rekli, krogi ljudi, ki so v zgodovinskem pogledu naklonjeni domobrancem, ki so med drugo svetovno vojno kolaborirali z nacizmom) v katoliški cerkvi so tudi v očitnem nasprotju z mnenjem papeža, ki si prav tako želi pravične rešitve mejnega spora) in slovenska opozicija na čelu s stranko SDS, kjer nekateri želijo Hrvaško s prisilo pripeljati do tega, da sprejme dejstva, ki bi ustrezala Republiki Sloveniji, vsekakor bila deležna neke vrste izolacije, sploh če se uresničijo grožnje prvakov opozicijskih strank, da bodo ponovno začeli blokirati vstop Hrvaške v EU. Naj tu poudarimo, da se desničarski politiki zelo sprenevedajo. Govorijo, da sami nikoli niso govorili o blokadi Hrvaške, ampak so Hrvaški vedno samo rekli, da če ne sprejme njihovih zahtev, do katerih so po njihovem mnenju upravičeni, potem pač ne bo mogla vstopiti v EU. Tu gre torej za sprenevedanje, kjer očitnemu blokiranju nočejo dati svojega pravega imena. Torej. Govorijo, da niso nikoli govorili o blokadi, a ves čas so počeli ravno to.
Če Slovenija zavrne arbitražni sporazum, bo to seveda imelo posledico na Slovenijo. Precej bolj bo mednarodno izolirana kot država, ki dela probleme. Hrvaška bo v primeru, da jo bo Slovenija spet blokirala, ohladila odnose s Slovenijo, prav tako pa se bo reševanje sporov odmaknilo v neko daljnjo prihodnost, ostal bo pa takšen položaj, kot je sedaj.
Skratka. Za Slovenijo to stanje ne bo dobro.
Če se bo to zgodilo, pa bi bilo dobro, da slovenski državljani vedo, kdo je to povzročil, slovenska opozicija in skrajnodesničarski krogi znotraj slovenske katoliške cerkve, ki so interpretirali arbitražni sporazum kot nezaželen, zaradi česar jih je oštel tudi slovenski predsednik države Danilo Türk, ki je želel oprati dobro ime slovenske katoliške cerkve, s tem da je ogradil vodstvo katoliške cerkve od radikalnih mnenj znotraj slovenske katoliške cerkve (čeprav so tudi znotraj vodstva RKC ljudje z radikalnimi pogledi na reševanje mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško v smislu zavračanja arbitražnega sporazuma).
Skratka. Arbitražni sporazum lahko tudi pade. To ne bo pomenilo sedaj neke nerešljive katastrofe, vsekakor pa bo pomenilo en velik minus za Slovenijo v očeh mednarodne javnosti. Mednarodna skupnost se je močno vpela v proces reševanja mejnega spora in ji ne bo všeč, če bo Slovenija kar naenkrat popolnoma vse vrgla v smeti. Rekli si bodo, da je čisto neresna država, sploh pa zato, ker arbitražni sporazum resnično ni dal nobene prednosti nobeni izmed držav in imata zato obe državi čisto enako izhodišče, na podlagi katerega bosta pač z argumenti ščitili svoj prav. Ne gre torej za situacijo, kjer bi sporazum preferiral eno izmed držav. Za pošteno reševanje spora je to tudi prav.
Zelo žalostno pa je, da želijo prodesne strukture v državi demonizirati arbitražni sporazum, ki sploh ni slab in dejansko vsiljujejo v slovensko državo neko vzdušje, po katerem je sporazum nepošten in neprimeren, tako da bo ljudstvo nezadovoljno, če se sporazum sprejme ali ne, ker je črv suma s strani opozicije že vnešen v veliko slovenskih glav in sedaj razjeda možgane Slovencev, sploh kakšnih bolj primitivnih pristašev desnice, ki se ne morejo pohvaliti s kakšnim pretiranim intelektom in se jih da veliko bolj enostavno privabiti na svojo stran, ker ne znajo procesirati argumentov za in proti in sprejeti lastno mnenje, ampak se samo priklonijo mnenju svojih političnih vodij.
Če bi ti ljudje bili malo bolj intelektualni, bi vedeli, da je arbitražni sporazum dober. Pri tem sporazumu je toliko silnic v mednarodni skupnosti odločenih rešiti ta spor na en pošten, normalen način, ki upošteva obe državi. Takšne priložnosti se težko dobijo. Bilateralno reševanje spora se je pa že itak izkazalo za takšno, da ni dalo rezultatov, razen sporazum Drnovšek – Račan, ki je pa bil nek precej neobičajen kompromis, ki naj bi zadovoljil obe državi (Slovenija bi dobila izhod na odprto morje, Hrvaška pa bi ohranila stik z Italijo, ki ji je pomemben zaradi želje, da meji vsaj z eno zahodno državo, pa četudi samo prek morja).
Sami verjamemo, da bo Slovenija z arbitražnim sporazumom dobila veliko, vsekakor bo dobila status, ki ji bo omogočil svobodno uporabo poti do mednarodnih voda in vse pravice glede tega. Kako bo to formalno izgledalo, je pa še stvar pogajanj v okviru postopka arbitraže. Slovenija torej ne bo prikrajšana v nobenem pogledu, verjamemo pa da niti Hrvaška. Mednarodna skupnost bo že našla pot, da se kar najbolje zadovoljijo vsi interesi. Sami verjamemo v to.
Če bo pa slovenska opozicija (in radikalni deli slovenske katoliške cerkve) delala težave, pa bo to pripeljalo do nepotrebnih trenj.
Vse je stvar dobre volje, ki je pa na desnici in v radikalnih krogih slovenske katoliške cerkve primanjkuje.
Značke prispevka: mejni spor, sds