Dossier korupcija

sreda, 28.marec.2012 - 05:45

Slovenska politična levica se drobi kot star kruh

Politična levica v Sloveniji se obnaša kot drobljiv star kruh

V Sloveniji je stanje na področju politike, predvsem slovenske politične levice, skrajno slabo.

Gre za z zdrahami in spori prepojene ljudi, ki očitno niso sposobni delovati povezano in skupaj, zato se čedalje bolj drobijo, kar seveda ustvarja zelo negativno sporočilo slovenski javnosti, da je slovenska politična levica nesposobna urediti celo razmerja znotraj same sebe, kaj šele voditi državo.

Na levici je polno majhnih strančic, ki razdeljene, kot so, niso sposobne doseči ničesar oziroma premalo, da bi lahko vodile ustrezno politiko. Lahko bi rekli, da gre pri teh strankah za mesarsko klanje za podporo volivcev.

A v tem klanju se stranke medsebojno uničujejo in volilno telo beži od tako nestanovitnih političnih predstavnikov.

Tudi prejšnja Pahorjeva oblast je razpadla ravno zaradi takšnih prepirov in sporov.

Tudi zadnje dogajanje v Desusu je podobno. Vendar ne v centralnem delu Desusa, ampak v nekaterih pokrajinskih odborih.

Desusu je sicer nekoliko zagodlo dogajanje v zvezi s poslancem Ivanom Simčičem, ki se mu očita ponarejanje spričevala. Nekateri bi zelo radi videli, da Ivan Simčič odstopi že sedaj, saj bi to ošibilo stranko Desus, ker bi na nadomestnih volitvah, ki se organizirajo, če poslanec odstopi pred šestmesečnim rokom, ostala brez enega poslanskega mesta (nadomestne volitve se organizirajo po večinskem volilnem sistemu, kjer imajo ponavadi največ možnosti za zmago zgolj velike stranke). Zato se trudijo, da ga sklatijo s poslanskega mesta že pred junijem, sklicujoč se na integriteto in podobno. Gre za precej dvolično sklicevanje na integriteto, glede na splošno situacijo v Republiki Sloveniji.

Če podamo kot primerjavo zgolj najnovejši primer, ko je državni tožilec zaradi tega, ker je bil odvisen od iger na srečo, prejemal podkupnine za ureditev oprostilnih sodb za storilce kaznivih dejanj, zaradi česar mu je policija nastavila past, v katero se je tudi ujel, ko je od tajnega policijskega sodelavca vzel 25.000 evrov podkupnine. Sodišče je tožilca obsodilo na pogojno zaporno kazen, dasiravno je tožilstvo zahtevalo višjo kazen. Ni odveč pripomniti, da je tožilca obravnavalo lokalno sodišče v lokalnem okolju znotraj katerega je tožilec deloval in je moč sklepati, da je praktično oprostilna sodba rezultat kolegialnosti, ki je za slovensko pravosodje sicer značilna.

Kolegialnost med sodniki in tožilci je v perifernih okoljih v Sloveniji precej visoka.

Sicer je slovensko sodstvo želelo opravičiti svojo pogojno (torej praktično oprostilno) sodbo z dejstvom, da je tožilec odstopil z mesta tožilca in se pokesal. No. Glede na to, da so ga policisti uspešno prijeli pri kaznivem dejanju, je verjetno znal oceniti, da nima nobene možnosti prikriti svoje dejanje in bi v vsakem primeru izgubil zaposlitev, zato je izbral bolj časten umik, namesto, da bi bil krivdno razrešen. Sicer naj bi tožilec govoril tudi, da je bil vesel, da so ga policisti ujeli, češ da je bil zasvojen z igrami na srečo in je bila to zanj rešitev. No. To je lari fari za potrebe javnosti in za potrebe opravičevanja praktično oprostilne sodbe. Če bi bil odgovoren do samega sebe, potem ne bi počel vsega tega in “čakal da ga vendarle ujamejo”.

Potemtakem se lahko vprašamo, koliko tožilcev in sodnikov je v Sloveniji še takšnih, ki počnejo kriminal in samo čakajo, da se jih ujame, v tem času pa veselo sprejemajo podkupnine za to, da obtoženim uredijo oprostilne sodbe, ker itak vedo, da tudi če so ujeti pri samem dejanju, bodo s strani svojih kolegov na sodiščih oproščeni, bodisi z oprostilno sodbo, bodisi s pogojno sodbo, ki pa je podobne sorte sodba. Edina kazen, ki jih lahko doleti, je odstop z mesta tožilca ali sodnika. No. Potem so pa lahko itak še vedno odvetniki.

Ta primer sicer kaže, kako nizki so standardi celo v slovenskem sodstvu, ki bi moralo biti nosilec pravne države, skrbnik za pravno državo, pa temu ni tako, ampak je glavni motiv sodnikov medsebojno ščitenje pravosodnih delavcev, sploh v lokalnih okoljih.

Tudi ta zadnji primer, ki kaže na to, kako nizko je že v samem sodstvu prioriteten pregon zoper korupcijo in nepravilnosti, kjer se praktično oprosti celo človeka z umazanim denarjem v rokah, ki se je ujel v policijsko past, samo zato, ker je njihov pravosodni kolega, pomeni, da bi bilo popuščanje Desus-a glede poslanca Ivana Simčiča pred iztekom šestmesečnega roka v takšni državi kot je Republika Slovenija, torej državi, kjer ni praktično nobene odgovornosti ljudi tudi za zelo huda nečedna dejanja na zelo odgovornih delovnih mestih, kratko malo neumno. Še posebej, ker je vse mogoče rešiti tudi konec junija, ko se izteče šestmesečni rok in je potem poslanec zgolj zamenjan s poslancem iz iste stranke, ki je prejel drugi najboljši rezultat v zadevni volilni enoti, kar bi Desusu prihranilo enega poslanca.

Kljub temu, da so pritiski na stranko Desus, naj doseže odstop poslanca Ivana Simčiča že pred šestmesečnim rokom zelo dvolični, saj množica primerov kaže, da odgovornosti v tej državi ne sprejema nihče, da se medsebojno ščitijo celo v sodni veji oblasti, ki naj bi bila najbolj moralna, dodatno pa zato, ker pri nekaterih (politikih), ki moralizirajo glede Simčiča, ne gre za skrb za integriteto, ampak željo po nadomestnih volitvah, kjer bi lahko pridobili enega poslanca na račun Desusa, dodatno pa ošibili Desus, pa so nekateri očitno uspeli prepričati nekatere člane Desus-a, ki so nezadovoljni že z dejstvom, da je Desus vstopil v Janševo koalicijo.

Vendar. Nekateri so zelo dvolični tudi glede tega. Namreč. Stranka Desus je dala podporo Jankovićevi koaliciji, ki pač ni uspela zbrati dovolj glasov za Jankovićevo mandatarstvo zaradi nepodpore Državljanske liste Gregorja Viranta. Šele po tem, ko ni uspelo gospodu Jankoviću, sicer relativnemu zmagovalcu državnozborskih volitev, se je Desus odločil vstopiti v Janševo koalicijo. Nekateri na levici so Desus-u zaradi tega očitali, da je kot prostitutka, ki bi spala z vsakim. A dejstvo je, da je Desus stranka, ki svoje interese lahko najbolj zastopa v vladi, pa če je ta leva ali desna, zatorej je nepošteno napadati Desus, saj je Desus dal svoje glasove za Jankovića. Dodatno pa je Desus uspel z vsemi pogoji, ki jih je zahteval od Janše ob vstopu v vladno koalicijo.

Nekatere ljudi v perifernih odborih Desus-a so očitno uspeli prepričati, uspeli so prodreti v njihove misli in jim vsiliti negativno mnenje o Karlu Erjavcu, zaradi česar so ti postali jedro razkola v stranki Desus.

Še več. Nekateri so kot sredstvo pritiska celo izstopili iz stranke Desus, ker pa s tem niso uspeli, pa sedaj govorijo, kako so se pripravljeni vrniti nazaj v stranko, a pod pogojem, da Karl Erjavec odstopi z mesta predsednika stranke.

Že notranji minister Vinko Gorenak, sicer član SDS, je povedal, da Desus napadajo zato, ker želijo uničiti vladno koalicijo.

No. Sicer je znano, da brez Desusa vladne koalicije, vsaj relativno močne vladne koalicije ni, zatorej je verjetnost, da se želi spodkopati Desus, da bi se uničilo vladno koalicijo Janeza Janše, visoka.

Sicer problem niso toliko tisti, ki imajo namen to storiti, ker v Sloveniji je že znano, da so poskusi prihoda na oblast precej brutalni tako na levi kot na desni strani, večji problem je v tem, da so nekateri člani ali bivši člani Desus-a zelo labilni in s svojim negativnim vplivom povzročajo razkol v stranki Desus.

Če se vrnemo k začetnem delu članka, kjer smo o tem govorili, pa lahko rečemo, da gre za že videno dogajanje, ki je značilno za slovensko levico. Drobljenje.

Levica se je zdrobila, sploh pa liberalna levica, kjer je spopad političnih egov povzročil, da vsakdo želi biti gospodar na svojem vrtičku, pa čeprav bodo zato tako majhni, da ne bodo mogli pridobiti večjega vpliva.

Mi smo že zdavnaj zapisali v naših člankih, da je težava levice v njeni razdrobljenosti in sporih. In to še vedno velja.

No. Medsebojno klanje na levici se je očitno preneslo v stranko Desus, kjer se iščejo načini za ošibitev stranke, prek Ivana Simčiča, sedaj pa tudi prek Karla Erjavca, saj bi sklatenje Karla Erjavca povzročilo resen problem v stranki Desus.

Samo člani Desus-a bi se morali zavedati, da je Karl Erjavec za stranko Desus precej pomemben in verjetno Karl Erjavec nosi precej popularnosti tej stranki, pa če si člani Desus-a to priznajo ali ne.

Kar zadeva primer Ivana Simčiča, pa se Karl Erjavec zgolj bori za interese stranke Desus, to pa je, da ta obdrži 6 poslancev.

Glede na to, kakšno je stanje v Sloveniji, v kateri je prikrivanje raznoraznih nepravilnosti itak splošen pojav, ne vidimo razloga, zakaj bi ravno Ivan Simčič moral biti tisti človek, ki bo “pokazal svojo integriteto” in odstopil pred šestmesečnim rokom. Enostavno lahko odstopi tudi po šestmesečnem roku in takrat pokaže integriteto. Marsikdo je v tej državi ne pokaže nikdar, ampak s pomočjo botrov in skorumpiranih ali zavedenih tožilcev, sodnikov ali inšpektorjev prikrije svoja kazniva dejanja. V tej državi, kjer niti sodstvo ni nek nosilec visoke integritete, ampak je enako, če ne še hujše pri prikrivanju nepravilnosti, je takšno napadanje stranke Desus zaradi Ivana Simčiča totalno dvolično, to kar počnejo nekateri člani in nekdanji člani Desusa, ki so se podali v nek boj za zrušitev stranke Desus, ker so nezadovoljni z njenim sodelovanjem v desni koaliciji, pa čisto neumno obnašanje. Očitno je, da Desus napadajo ravno člani, ki so bili zelo glasni že ob vstopu Desus-a v desno koalicijo.

Kolikor je znano, nekateri že razmišljajo o novi stranki, ki bi nastala po razkolu v Desus-u. Imenovala naj bi se Lista seniorjev, ki “bi zasledovala interese upokojencev”. To nas spominja na dogajanje v LDS-u, ko je del LDS-ovcev odšel v SD, del v novo stranko Zares, pri koncu mandata Pahorjeve vlade je prišlo še do enega razkola, kjer je Blaž Kavčič odšel v SMS in na koncu je celotna liberalna demokracija razpadla do takšne mere, da je ostala zunaj parlamenta.

Desus pa ni tako velika stranka, zato bi bil potreben le manjši razkol v njej, pa bi bila že lahko zunaj parlamenta.

Čeprav je do razkola v stranki enkrat že prišlo (poslanca Franc Žnidaršič in Vili Rezman), kar je vodilo v nastanek Demokratične stranke Dela. Desus je ob tem razkolu na zadnjih volitvah glede na prejšnje volitve izgubil toliko podpore, da je izgubil eno poslansko mesto (iz sedmih leta 2008 na šest leta 2011).

Lista seniorjev bi lahko na ta način spet odškrnila del podpore Desusu. Kot je pa že slišati, so nekateri že “pripravljeni sprejeti mesto novega predsednika v stranki Desus po odstopu Karla Erjavca”, torej se že pojavljajo nekateri egi, ki želijo prevzeti vodstvo, ki bi utegnili, če jim ne uspe sklatiti Karla Erjavca v Desusu, res odcepiti se in postati vodje nove stranke Liste seniorjev. Tako bi imeli še enega gospodarja na svojem majhnem vrtičku.

In spet se bo začelo drobljenje na slovenski politični levici.

Značke prispevka: desus, ivan simčič