Dossier korupcija

sreda, 30.januar.2013 - 07:22

Ali si evropski kofetkar Janez Potočnik sploh želi v slovensko osje gnezdo?

Bo Janez Potočnik zapustil dobro plačano in prijetno službo v Bruslju in postal predsednik vlade v skrajno problematični državi, v kateri korupcija in nepoštenje razjedata razvoj sposobnih ljudi in dolgoročno tudi razvoj same države?

Znano je, da je slovenska politična levica, ki tako rada išče imena za svojega voditelja, pred letom dni na čelo slovenske levice ustoličila gospoda Zorana Jankovića. Ker je zaradi poročila komisije za preprečevanje korupcije ta postal na levici nezaželen, se ga je enostavno odpovedala (to bo močno občutila stranka Pozitivna Slovenija, ki se očitno še ne zaveda, da je ravno Zoran Janković bil njen vlečni konj – v šahovskem smislu seveda kralj, ampak na levici so se očitno sposobni enostavno odpovedati ljudem).

Podobno počne celotna slovenska politika. Išče neke ljudi, ki bi uživali neko posebno naklonjenost ljudstva (jih išče in se jim tudi odpoveduje).

Tudi Janez Potočnik je eno od imen, ki se vedno pojavlja v igri za mandatarja, čeprav je temu do sedaj bolj dišala služba evropskega komisarja, v kateri vztraja že drugi mandat. Če gledamo z njegovega vidika, je to čisto pametno in pragmatično, saj tako kot vsak človek gleda na lastno korist.

Kot je znano, imajo evropski komisarji izjemno visoke plače in izjemno nestresno delo.

Praktično so to navadni kofetkarji, katerih glavno opravilo je, da hodijo po državah članicah, pijejo kavice in se sproščeno pogovarjajo, politične ovčke v vsaki od držav pa jih z navdušenjem pridejo poslušat in se smehljat na teh pogovorih, češ uau, glej me, pogovarjal sem se z evropskim komisarjem – joj, kako pomemben sem – in si tako napihujejo svoj ego, ki ga v politiki ne manjka. Za takšno delo pa so seveda komisarji mastno plačani. Komisar Janez Potočnik ima na primer več kot 20.000 evrov mesečne bruto plače. Poleg plače prejema še številne dodatke. Samo dodatek za zabavo znaša 600 evrov mesečno.

Imajo torej sanjsko stress-free službo, ki je dodatno še zelo dobro plačana.

Zatorej je vprašanje, kako bodo Janeza Potočnika uspeli zvabiti v Slovenijo, kjer bi postal mandatar, torej človek z dosti hujšimi problemi, z dosti bolj stresno službo in kar je zelo pomembno, lahko bi odletel iz te službe tako hitro, kot je prišel.

Torej ne bi zgolj kofetkal s slinastimi politiki, polnimi ega in navdušenja zaradi tega, ker so govorili z evropskim komisarjem, kot je temu tako sedaj.

Dodatno je Janez Potočnik človek, ki ni pokazal še čisto nič v Sloveniji, sploh ne, kar zadeva politično udejstvovanje v slovenski politiki. Njega so po stranskih vratih postavili (v času politične levice) na visoke položaje.

Pač. Imel je dobre politične botre, ki so izkoristili njegovo pustost, neopaznost in umirjenost (to so lastnosti, ki so zaželene v steklenem zvoncu v evropskem Bruslju). To je pa tudi vse. Človek je čista neznanka. Človek se vpraša, kako sploh kotira tako visoko v nekaterih javnomnenjskih raziskavah, glede na to, da je čisto neopazen, da se o njem ne sliši skoraj nič konkretnega, da ga v medijih skorajda ni.

To si sami razlagamo na dva načina. Eden je politični aktivizem slovenskih medijev, predvsem levičarskih medijev (24 ur, Dnevnik, Delo in podobni – ti mediji so znani kot politično aktivistični mediji, ki ne zgolj prenašajo informacij, ampak jih tudi ustvarjajo), ki pač ustvarjajo neko všečno podobo o ljudeh glede na politične potrebe (nekdo se pojavi malokrat, pa še takrat v pozitivni podobi).

Politični aktivizem medijev lahko razumemo tudi z vidika naročanja javnomnenjskih raziskav, kjer so ankete zastavljene tako, da anketirance vodijo k točno določenim imenom.

Spomnimo se, kako nam je v odgovor na enega od naših twittov nek twitteraš povedal, da Janeza Potočnika tako slovenska levica kot slovenska desnica jemljeta kot rezervnega mandatarja, zaradi česar ga je potrebno ohranjati na lestvicah popularnosti.

To nam je ta twitteraš odgovoril na naš tweet, v katerem smo sami izrazili dvom v javnomnenjske raziskave, ko smo se spraševali, ali politične ankete v Sloveniji načrtno dajejo anketirancem na voljo zgolj nek načrten nabor politikov in na ta način umetno ustvarjajo seznam popularnih politikov, ki pa sploh ne odraža neke silne realnosti.

Očitno ima ta twitteraš kar prav, ko je rekel, da je Janez Potočnik nek rezervni mandatar, ki ga je potrebno ohranjati vidnega za vsak slučaj.

No. Ob takšnih političnih trobilih, kot so nekateri slovenski mediji, ki tudi ustvarjajo politiko, in ne samo poročajo o njej, to niti ni tako težko. Gre za podobne manevre, kot so značilni za svet estrade v smislu, če nočeš da te pozabijo, moraš biti vedno prisoten v medijih.

Če končamo. Sami močno dvomimo v to, ali bo Janez Potočnik dejansko zapustil ugodno, zanesljivo in dobro plačano službo v evropskem steklenem zvoncu, da bi prišel v problematično državo, kjer bi se soočil z izjemnim stresom za primerjalno gledano veliko nižje plačilo, pri čemer bi bila tudi služba zelo negotova.

Če pa bo to sprejel, pa je vprašanje, koliko bo v politiki obstal. Dejstvo je, da do sedaj ni čisto nič pokazal.

Še več. Njegova podpora vprašljivim ekološkim projektom v Sloveniji je povzročila samo škodo, ki jo bodo od marca dalje občutili vsi Slovenci (gospodinjstva in industrija – z višjimi položnicami za elektriko).

Kako bo Janez Potočnik sploh lahko uspešen v Sloveniji ob takšnih referencah. Sploh takrat, ko bo začel izvajati ukrepe, katerih cilj bo zniževanje standarda ljudi.

Dejstvo je, da že sedaj deluje kot nekdo, ki živi bogato življenje pod steklenim zvoncem, in nima nobenih izkušenj s kruto realnostjo, ki obstaja zunaj tega steklenega evropskega zvonca v Bruslju.

Je kot eden od plemičev v času sončnega kralja v Versaillski palači, le da je ta palača sedaj v Bruslju.

Ali misli, da ga bo slovenska raja sprejela?

Morda upa na to, da ga bo slovenska levica zaščitila. Morda upa, da so protesti na slovenskih ulicah dejansko projekt slovenske levice, ki jih je ta ustvarila zato, da s prestola vrže Janeza Janšo pod pretvezo spontane ljudske vstaje.

Vendar. Obstaja tudi desna politična opcija. Sami smo opazili ogromen strah levice, ko je Zbor za republiko napovedal svoje proteste, ki bodo 8.2.2013 na slovenskih ulicah.

Kot da so se nekateri na levici zbali, da lahko tudi desnica organizira “ljudske” proteste in ne samo levica. To sicer argumentirajo s tem, da jim bo Janševa oblast ukradla še edino možnost, da prosto izrazijo svoje mnenje (na protestih). Ampak roko na srce. Vsakdo ima pravico protestirat. Ta pravica ni zgolj v domeni ene politične opcije. Tega se na levici očitno premalo zavedajo.

Če bo stanje v Sloveniji še vedno slabo, se lahko hitro zgodi, da bo ljudstvo zopet obrnilo ploščo in takrat podpiralo desnico na protestih.

Torej. Janez Potočnik bi bil v zelo hudi situaciji, če bi sprejel funkcijo mandatarja, razen v primeru, če ne bi dobil nekega zagotovila, da če se njegov projekt v Sloveniji sfiži, da bo dobil politično zaščito s strani Bruslja in ga bo še vedno čakala neka ugodna službica v prostrani bruseljski administraciji. Skratka. To bi lahko sprejel zgolj v primeru, da bi bil ta njegov izlet v Slovenijo risk-free, torej brez tveganja.

Ravno ob tej misli pa smo sami zaskrbljeni. V tem primeru namreč ne bi imeli na vodilnem položaju človeka, ki bi se iskreno boril za dobrobit države, ampak zgolj nastavljenca, ki bi poskusil speljati projekt, če mu to ne bi uspelo, bi pa še vedno lahko šel nepoškodovan stran. Tako bi lahko naredil veliko škodo državi, sam pa ne bi utrpel nobene škode, ker bi šel pač nazaj v neko službico v evropski stekleni zvonec.

V tem članku smo bili zelo pesimistični. Videli pa bomo, kako se bodo stvari odvijale.

Res pa je, da je ta država tako zanič z vidika splošne etičnosti, da bore malo pomeni, kdo jo vodi. Na koncu se itak vse zvede na isto, na državo prepolno korupcije, v kateri sploh ni poštenja, v kateri človek ne uspe zaradi lastne sposobnosti, ampak predvsem zaradi zvez in poznanstev. Na ta način se pravi talenti in resnično nadarjeni ljudje prav utapljajo, nekateri niti ne uspejo, medtem ko nesposobna nesnaga zgolj zaradi korupcije in koritništva (ljudje, ki so zraven korita – to so ljudje, ki imajo prek zlorabljanja zvez dostop do služb, denarja (javnega denarja, evropskega denarja, domačih projektov, evropskih projektov, ki nosijo denar) in so zato navidezno uspešni) uspeva in celo bogati, družba pa dolgoročno nazaduje, ker ni zdravega razvoja, ker se talent na ta način duši, utaplja, ne uspe. To se je lepo pokazalo v Sloveniji, ki si, glede na to, kako gnila država je, niti ne zasluži nič dobrega. Če jo bo vodil Janez Potočnik ali kdorkoli drug, spremembe torej ne bo.