Dossier korupcija

sobota, 3.julij.2010 - 00:03

Stres – Grabus: Muslimansko katoliški klerikalni pakt proti pravicam istospolno usmerjenih

Anton Stres bi želel družinske skupnosti razvrstil po hierarhični vrednosti. Najbolj vredna in najbolj zaželena bi bila skupnost moža, žene in otrok, druge skupnosti pa bi se očitno morale tretirati kot “žalostna realnost, ki je v nasprotju z naravo in ni zaželena, do katere pa je potrebno imeti obzir”.  Torej. Prvorazredna družina bi bila očitno skupnost moža, žene in otrok, drugorazredna skupnost izvenzakonskih partnerjev in otrok, tretja enostarševske družine, žnj-kategorna pa skupnost dveh oseb istega spola in otrok. Ali se bo v prihodnje razvrščalo družine tudi glede na to, ali so v njej invalidni starši in otroci, ali so v njej starši različne narodnosti, različne barve kože?

Slovenska katoliška in muslimanska cerkev sta stopili skupaj v boju proti večjim pravicam homoseksualnih oseb, nastopili sta proti družinskemu zakoniku.

Od katoliške cerkve, ki se je od prihoda Antona Stresa na oblast močno radikalizirala in dobila določene sovražne značilnosti je nestrpno obnašanje nekako razumljivo, je pa nestrpnost do homoseksualnih oseb malo bolj nenavadna z muslimansko skupnost.

Vsi tisti muslimani, ki so se še pred leti drli, kako so zapostavljeni, kako jih katoliška večina zatira in podobno, so pokazali svoj pravi nestrpni obraz v primeru, ko bi se pravice povečale drugi manjšini. Skratka. Zadeve so precej sramotne in se sprašujemo, ali ne bo z novo džamijo muslimanska cerkev še bolj promovirala nestrpnost do posameznih ljudi in ali je v tem primeru sploh smiselno vztrajati pri gradnji džamije. Sami se pritožujejo nad zapostavljenostjo, a v drugih primerih pa zelo radi zapostavljajo druge.

To je eno.

Drugo je pa zaskrbljujoče dogajanje v katoliški cerkvi, ki ima vse bolj neustaven značaj. In sicer naj bi duhovniki v cerkvah pozivali vernike k zbiranju podpisov zoper družinski zakonik. Tu gre za vpletanje cerkve v državo.

Ves ta klerikalni stampedo, ki ga uprizarjata predvsem zadnje čase (ob spremembi vodstva) močno radikalizirana slovenska katoliška cerkev in očitno po novem tudi slovenska muslimanska skupnost v državi, je precej zlovešč in kaže na potrebo po tem, da se cerkev loči od države. Religije so se daleč preveč zažrle v državo.

V tem primeru očitnih zlorab, ki jih uprizarjajo religiozne skupnosti v državi, bi po našem mnenju moralo reagirati slovensko ustavno sodišče in zavarovati pravice istospolno usmerjenih oseb.

Očitno neke nazadnjaške strukture v državi želijo na agresiven način doseči zatretje določene manjšine v Republiki Sloveniji s sklicevanjem na tradicijo.

Slovenija ne bo mogla biti moderna država, če ne bo zavrla poskusov primitivnih struktur v državi, da se tako grobo vpletajo v državne zadeve in celo v zadeve manjšin.

Torej. Prišel je čas, da Ustavno sodišče zaščiti človekove pravice posameznih ljudi, saj je več kot očitno, da določene strukture s skorajda fašistoidnim vedenjem želijo zatreti človekove pravice in želijo postaviti diskriminatorne pogoje v družbi. Če bo tem strukturam uspelo, bo Slovenija mentalno nazadovala.

To, kar uprizarjata slovenska katoliška in po novem muslimanska cerkev in še nekateri fanatični verniki v tej državi, je že bolno. Gre za nek brezrazložen in ideološki strah, ki nima zaledja v realnosti. Prav bi bilo, da se to preneha, ker ni normalno in ni zgledno.

Še nekaj. Vsi se gredo neke zaščite družine kot skupnosti matere, očeta in otrok. Nihče ne reče, da ta družina ni osnovna, sami ne bomo rekli idealna, ker je to zanikrn izraz, ki dodatno sploh ni nujno točen, glede na to, da je ogromno “idealnih” družin disfunkcionalnih, sami imamo raje izraz tradicionalna ali kot smo že rekli osnovna družina. Nihče ne odvzema tradicionalni družini svojo obliko – oče, mati, otroci.

Seveda pa lahko obstajajo tudi drugačne oblike družinskih skupnosti. In to družinski zakonik ureja.

Država naj temeljito premisli o pretiranem vpletanju religij v njeno delo. To, kar počne katoliška cerkev v Sloveniji sedaj pod novim vodstvom in s pomočjo nekaterih politikov, je že srhljivo.

Kar je pa najbolj srhljivo, je pa to, da katoliška cerkev uprizarja kontrapropagando. Po eni strani se kaže kot žrtev neke nestrpnosti samo zato, da bi utišala upravičene kritične besede na svoj račun. Takšen način vedenja je bil značilen za komunizem, ki je uprizarjal neko atmosfero strahu pred notranjim sovražnikom, da bi utišal kritike in uveljavil svoj prav.

Značke prispevka: homofobija, katoliška cerkev, religiozno nasilje