sreda, 15.januar.2014 - 21:48
Igor Šoltes je za PS, DL in Desus kakovosten kandidat za ministra za zdravje, v SD pa se bojijo njegovega političnega angažmaja v društvu in bodoči stranki Verjamem, zato Šoltesu niso naklonjeni, saj v njem vidijo grožnjo za politični položaj stranke SD v prihodnosti.
Slovenska vlada bo dobila dva nova ministra – zdravstvenega in ministra za gospodarstvo. Medtem ko gospodarski minister ni preveč pomemben (čeprav je Slovenija v krizi, se je izkazalo, da ministrstvo za gospodarstvo ponavadi nima nobene pomembnejše vloge v vladi in bi ga bilo najboljše pripojiti finančnemu ministrstvu – to je precej zanimiv absurd v Sloveniji, ko bi država najbolj potrebovala ponoven zagon vse bolj propadajočega gospodarstva, pa je gospodarsko ministrstvo v državi zasnovano tako, da je praktično čisto nefunkcionalno, nekoristno in zato nepomembno), je novi zdravstveni minister precej bolj pomemben.
Kot je znano, je nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar odstopil predvsem zato, ker se ni mogel kosati z ogromno korupcijo v zdravstvu.
Zato se od novega ministra za zdravje pričakuje predvsem to, da omili korupcijo v slovenskem sistemu zdravstva.
Kot nalašč za to funkcijo se je pokazal Igor Šoltes, kateremu se je pred kratkim iztekel mandat predsednika Računskega sodišča Republike Slovenije.
Računsko sodišče Republike Slovenije naj bi bdelo nad potmi javnega denarja, predvsem v povezavi z javnimi naročili, ki so v zdravstvu glavni generator korupcije (čeprav ne edini).
Zato je Igor Šoltes, kot strokovnjak za javno naročanje in pravilnost le tega kot naročen, da v praksi pripomore k ureditvi javnega naročanja v državnem podsistemu, ki je praktično najbolj obremenjen z javnimi naročili.
Igor Šoltes uživa zaupanje tako Alenke Bratušek iz Pozitivne Slovenije, kot tudi Gregorja Viranta iz Državljanske liste in Karla Erjavca iz Desusa.
Karl Erjavec pravi, da bi lahko Igor Šoltes pometel s korupcijo v zdravstvu.
Zadržke ima le Igor Lukšič iz Socialnih demokratov, to pa zato, ker je stranka Socialni demokrati najbolj živčna zaradi novih strank, ki bi lahko SD-ju na naslednjih volitvah najbolj odžrle volilne glasove.
Lukšič je do teh strank zelo neprizanesljiv. V eni izjavi je pokritiziral praktično vse te stranke, ko je rekel, da bodo izvenparlamentarne stranke verjetno »skočile v koalicijo z naslovom Zares Verjamem v Solidarnost in bodo najbrž zbrale kaj več kot za sladkorni Trs glasov«.
Znano je, da je Igor Šoltes predsednik društva Verjamem, ki razmišlja, da bi se še pred volitvami razvilo v novo politično stranko.
Stranka SD se boji, da bi nove stranke lahko ogrozile njen zaenkrat še vodilni položaj, kar zadeve javnomnenjsko podporo.
Torej. Igor Šoltes je za večino koalicije dober kandidat, ki je dodatno še strokovno zelo usposobljen za boj proti korupciji in nepravilnostim pri javnih naročilih, le v SD-ju imajo zadržke, saj se bojijo za svoj politični interes na prihodnjih paralmentarnih volitvah.
Kaj bo prevladalo, politični interes ali kakovost kandidata, bomo videli zelo kmalu.
Vse je odvisno od tega, koliko strahu je v stranki Socialni demokrati. Morda so v stranki Socialni demokrati potolaženi z informacijami, da se je v društvu Verjamem zapletlo že na samem začetku.
Za konec naj povemo, da je za nas Igor Šoltes eno najboljših imen za ministra za zdravje, saj lahko tudi v praksi pokaže, kako bi uredil sistem javnega naročanja v zdravstvu.
Znano je namreč, da Računsko sodišče Republike Slovenije ni organ, ki ima neko veliko moč vplivanja na samo delovanje inštitucij, ampak deluje bolj kot ne kot svetovalni organ z zelo omejenimi pristojnostmi.
No. Ministrstvo za zdravje pa ima možnost dosti bolj neposredno in vplivno poseči v delovanje zdravstvenega sistema. Lahko bi rekli, da se bo Igor Šoltes za razliko od bolj kot ne akademskega (salonskega) ukvarajanja z javnimi financami na računskem sodišču imel možnost preizkusiti se še v čisto praktični izvedbi javnih financ v sektorju, ki je eden najbolj zahtevnih, kar zadeva javna naročila.
Ravno zato menimo, da je Igor Šoltes dober kandidat. A vse je najbolj odvisno od drugega Igorja – Igorja Lukšiča, za katerega pa je znano, da se raje zadržuje v akademskih krogih, kot da bi se lotil kakšne izvršne funkcije, kar mu najbolj zameri Karl Erjavec.