Dossier korupcija

sobota, 4.april.2015 - 08:18

Nad KPK se je izvedel tipični manever odvetniškega zastraševanja, ki je značilen za Slovenijo

Za Slovenijo je značilno odvetniško zastraševanje, ko elite, če želijo kaj doseči, prek odvetnikov zastrašujejo posameznike ali institucije. Po domače povedano gredo grožnje na način: »Če ne boste storili tega in tega, vas bomo pravno zmleli prek slovenskih sodišč (ali drugih pravnih inštitucij)«.

V preteklosti so ljudi sežigali na grmadi, sedaj jih uničijo s pravnimi postopki.

Komisija za preprečevanje korupcije je pred kratkim ugasnila sistem Supervizor, ki je omogočal transparentni vpogled v tokove javnega denarja.

KPK je to storila po odvetniškem zastraševanju. KPK so namreč zastrašili, češ da so v Supervizorju objavljeni tudi osebni podatki, kar naj bi bilo nedopustno.

Podana je bila prijava na Urad informacijskega pooblaščenca, ki je zoper KPK uvedel postopek.

KPK je bila pravno napadena zaradi tega, ker je objavila podatke o visokih avtorskih honorarjih, ko se je razkrilo, da so nekateri profesorji ljubljanske univerze prejemali poleg plače še izjemno visoke dodatke k plačam. Zaradi tega je odstopila tudi ministrica za šolstvo Stanka Setnikar Cankar, za katero se je  izkazalo, da je v zadnjih 12-ih letih vsak mesec poleg svoje plače v povprečju prejemala še 4500 evrov dodatka v obliki avtorskih honorarjev, kar je v seštevku naneslo okoli 636.000 evrov.

Tudi pri drugih uglednih posameznikih so se pojavljali visoki zneski.

Po razkritju so se v visokih krogih slovenske politike in slovenske stroke odločili, da naredijo vse, da onesposobijo Supervizor, zato so prek odvetnice, ki je mimogrede nekdanja direktorica Urada informacijskega pooblaščenca sprožili postopek pri Uradu informacijskega pooblaščenca.

Komisijo za preprečevanje korupcije je slovenska politična in strokovna elita obtožila nezakonite objave osebnih podatkov in ji zagrozila s pravnimi sankcijami.

Tudi Uprava za javna plačila je po zastrašitvi komisiji prenehala pošiljati podatke o porabi javnega denarja.

Na Komisiji za preprečevanje korupcije so se zato odločili za ugasnitev Supervizorja.

Ko so na KPK to storili, so se na Uradu informacijskega pooblaščenca, soočeni s kritiko javnosti, takoj začeli opravičevati, da sami niso še podali nobene odločitve o zadevi in da je odločitev o ugasnitvi Supervizorja prejela sama Komisija za preprečevanje korupcije, čeprav je seveda dejstvo, da je ta to odločitev sprejela tudi na podlagi tega, ker ji iz Uprave za javna plačila po odvetniškem zastraševanju niso več posredovali podatkov, ki so potrebni za nemoteno delovanje Supervizorja.

Tudi na ministrstvu za Finance, katerega sicer vodi Dušan Mramor, ki je prav tako profesor na ljubljanski univerzi (Ekonomska fakulteta), so se začudili zaradi izključitve Supervizorja s strani KPK, čeprav tudi tam niso upoštevali, da je KPK to storila tudi zato, ker več ni prejemala podatkov od Uprave za javna plačila.

Po pritisku javnosti je Komisija za preprečevanje korupcije ponovno vklopila Supervizor, Uprava za javna  plačila pa je komisiji ponovno začela posredovati podatke, ki so nujni za obstoj Supervizorja, in za zdaj velja, da bodo podatki na Supervizorju dostopni do takrat, ko bo Urad informacijskega pooblaščenca dokončno odločil o zadevi.

Naše mnenje glede zadeve je naslednje.

V kolikor bo Supervizor onemogočen pri objavi podatkov o porabi javnega denarja, v katerega po našem mnenju sodi ves denar javnih inštitucij (govorjenje o javnem in zasebnem delu proračuna javnih zavodov je po našem mnenju totalno sprenevedanje tistih, ki želijo prikriti svoje astronomske prejemke), potem je brez veze, da sploh obstaja, kajti objava tako pomanjkljivih podatkov ne bi več imela nobenega smisla.

Zato je kar prav, da je KPK začasno ugasnila Supervizor in tako dala vedeti, da brez popolne objave podatkov Supervizor izgubi svoj smisel.

Če se vrnemo na naslov članka.

Odvetniško zastraševanje je v Sloveniji značilno. To je poleg utemeljenih ali neutemeljenih prijav na policijo in tožilstvo glaven pristop nekaterih v tej državi.

Sistem delovanja pravne države v Sloveniji je dejansko takšen in verjetno niti ne more biti drugačen.

A problem nastopi v primeru, če se odvetniško zastraševanje uporabi z namenom preprečiti nek legitimen cilj.

Cilj Supervizorja je nadzor nad porabo javnega denarja, ali bolje povedano, porabo denarja javnih inštitucij.

Zastraševati inštitucije samo zaradi tega, da se nekateri skrijejo pod pravnim ščitom, da se ne bi ugotovila vsa njihova dejanja ali vsi njihovi prejemki, ki so povezani z denarjem javnih inštiticij, je po našem mnenju napačno početje.

Če država želi uvesti transparentnost vsaj v primerih javnih inštitucij, potem je Supervizor takšen, kot je sedaj, edini primeren način implementacije te transparentnosti.

Da se bo pa sedaj iskalo neke neumnosti, v smislu, to pa ni javni denar, to pa je nekaj drugega itd. in se na podlagi takšnih brezveznih stvari uničevalo Supervizor, potem je pa to brez smisla.

Potem pa naj stroka in politika rečejo odkrito, da sami želijo skriti vse podatke in da se ne zavzemajo za transparentnost v državi.

Ne pa da rečejo, da se načeloma zavzemajo za transparentnost in potem najdejo polno brezveznih omejitev, s katerimi se dejansko uniči ta transparentnost.

Tu je potrebno vzpostaviti neko paradigmo. Ta se pa glasi. V kolikor nekdo želi poslovati z javno inštitucijo, se mora zavedati, da bodo njegovi podatki javni, pa če je to fizična oseba ali podjetje. Ve se namreč, da se mnogi skrivajo za podjetji, v resnici gre pa za fizične osebe, ki prejemajo korist.

Sedaj se bo še videlo, kaj bo naredil Urad informacijskega pooblaščenca. Ali bo uničil Supervizor z neumnimi omejitvami, ali ga bo ohranil.

Če bo podal neke omejitve, ki bodo podatke naredile netransparentne, potem ni več smisla za obstoj Supervizorja po našem mnenju. In za uničenje Supervizorja bo zagotovo odgovoren Urad informacijskega pooblaščenca, kar bo šlo v prid slovenske elite in v škodo transparentnosti.

Zapomnimo si še nekaj.

Korupcija je prvenstveno vezana na posameznike in njihove koristi.

Če se neka inštitucija želi resno boriti proti korupciji, se mora osredotočiti predvsem na posameznike.