torek, 4.avgust.2015 - 14:48
Petru Porošenku se je odpeljalo. Vladimirja Putina je obtožil, da si želi prisvojiti vso Evropo in da lahko napade Finsko in baltiške države.
Petro Porošenko bi moral opraviti reality check – svoje glave, saj vidi nevarnost tam, kjer je ni. Rusija namreč ne namerava in ne bo napadla Finske in baltiških držav in njen cilj ni podrediti si vso Evropo. Takšne besede so nore in paranoične.
Paranoične izpade proti Rusom, kot jih ima sedaj Petro Porošenko zaradi ukrajinske krize, je imela zaradi zgodovinske obremenjenosti le še Poljska, a tudi številni Poljaki so se vnesli, ko so ugotovili, da se njihove kritike proti Rusiji drugim Evropejcem zdijo čudaške in paranoične.
Kriza v Ukrajini je resno načela razmišljanje ukrajinskega predsednika Pera Porošenka, ki je začel bloditi o tem, da si Rusija želi prisvojiti vso Evropo in dodal, da bi Rusija lahko napadla Finsko in baltiške države (Litvo, Estonijo in Latvijo).
Petro Porošenko je povedal, da zato, ker Rusija želi osvojiti celotno Evropo, Ukrajina, ki se bori proti njej, predstavlja tisti ščit, ki Evropo ščiti pred rusko agresijo.
Rusija niti pod razno ne bo napadla ne baltiških držav, še manj pa Finsko, kot je to prav tako povedal Petro Porošenko.
To so čisto paranoični izpadi Petra Porošenka, ki bo z nadaljevanjem s takšnim govorjenjem le pokazal EU-ju, da ni oseba, s katero bi bilo dobro še naprej sodelovati.
Ukrajina živi v enem svojem svetu in zaradi lastnih težav želi vsiliti paranojo pred Rusijo tudi Evropski uniji.
Dejstvo je, da Rusija nima interesov kakorkoli vojaško posredovati v Evropi. To bi storila le v primeru, če bi bila sama ogrožena s strani Evrope, v nobenem drugem primeru pa tega ne bi storila.
Rusija z vojaškim posredovanjem na Finskem in v baltiških državah ne bi nič pridobila, zato tega ne bo storila, ne glede na to, da v teh državah obstaja tudi močna ruska manjšina.
Ukrajina se mora zavedati, da je njen položaj v odnosu do Rusije zelo drugačen od položaja Finske ali baltiških držav.
Finska je država, ki ima vseskozi relativno dobre odnose z Rusijo, baltiške države pa so za razliko od Ukrajine del EU in Nata in se je Rusija hočeš nočeš sprijaznila s tem, da so pač te države del zahodnih povezav.
Ukrajina pa to seveda ni in če bi želela to biti, verjamemo, da to ne bo šlo brez posledic na njeno ozemeljsko celovitost. Krim je že izgubila, lahko pa bo izgubila še kakšno svojo pokrajino.
Petro Porošenko se mora zavedati, da je mnogim evropskim državam, med drugim tudi Sloveniji, že dovolj tega, da se zaradi Ukrajine krnijo gospodarske vezi z Rusijo in Ukrajina zagotovo ne bo več imela tako močnega vpliva na države EU, kar zadeva njihov odnos do Rusije.
Veliko držav EU si želi dobrega sodelovanja z Rusijo in tega sodelovanja nočejo skrhati niti zaradi Ukrajine.
Še manj pa se bojijo, da bo Rusija napadla katerokoli državo EU. To se preprosto ne bo zgodilo (razen če EU ali NATO zavezniki ne bi prvi napadli Rusije).
Petro Porošenko bi moral resno premisliti o svojih besedah, ker ga bodo tudi na zahodu kmalu imeli za bedaka, če bo nadaljeval s takšnimi besedami.
Skratka. Porošenko se mora zavedati, da je spor Ukrajine z Rusijo bolj ali manj bilateralna zadeva, v kateri se je EU sicer postavila na stran Ukrajine, a bolj kot ne le simbolično, zagotovo pa večina evropskih držav (razen kakšnih s protiruskimi čustvi obremenjenih držav tipa Poljska) Rusije ne vidi kot prihodnjega agresorja, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z Ukrajino.
Evropske države pa zelo dobro vidijo, kako sankcije proti Rusiji škodujejo tudi njihovemu gospodarstvu. Slovenija recimo čuti posledice predvsem pri dveh podjetij, Krka d.d. in Gorenje d.d., ki sta utrpeli precejšnje neprijetnosti zaradi evropskih sankcij zoper Rusijo zaradi ukrajinske krize.
Sloveniji gredo sankcije proti Rusiji, ki jih je uvedla Evropska unija, že pošteno na živce, saj slabo vplivajo na poslovanje slovenskih najpomembnejših podjetij.
Dnevni avaz: Ukrajinac upozorava – Porošenko: Rusija bi mogla napasti Finsku i baltičke zemlje
Značke prispevka: Razdelitev Ukrajine
Komentarji
Odgovorite
Tweeti medijev
Supervizor
Aktualna sporočila komisije za preprečevanje korupcije
Spletna stran komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije
Društvo Integriteta
Naj še nekaj pojasnimo.
Zgodovinsko gledano je Finska že bila v vojni z Rusijo (Sovjetsko zvezo).
Vendar to so bile vojne, ki so bile del dogajanja pred drugo svetovno vojno.
Po drugi svetovni vojni pa Finci in Rusi imajo nek relativno dober odnos.
Gre za pragmatičen odnos med dvema sosednjima državama, katerega posledica je eno normalno sobivanje teh dveh držav.
Tudi če je Rusija (Sovjetska zveza) v preteklosti imela konflikte s Finsko, pa ima sedaj, sploh od druge svetovne vojne dalje, relativno dobre odnose s to državo.
Obe državi se namreč zavedata, da je za skupen interes veliko boljše, da imata dober odnos med seboj, kot pa da se napadata.
Sicer tudi na Finskem obstaja neka paranoja pred Rusijo, ki jo po novem povečujejo desničarske stranke na Finskem (ponavadi so ravno desničarji tisti, ki imajo paranoične izpade, ki imajo za posledico rožljanje z orožjem). Tako nekatere desne stranke razmišljajo o včlanitvi Finske v zvezo Nato, a sami smo mnenja, da Rusija ne predstavlja nevarnosti za Finsko.
Preprosto ne moremo enačiti Ukrajine in Finske.
Škoda bi bilo, da Finska oklesti dobre odnose, ki jih je vseskozi imela z Rusijo (po drugi svetovni vojni) zaradi paranoičnih izpadov posameznih desnih politikov.
Finska je do sedaj vodila miroljubno politiko z Rusijo ravno zato, da omogoči normalne odnose z Rusijo. Enako velja za Rusijo v odnosu do Finske.
To bi bilo napak spreminjati zaradi ukrajinske krize.
Petro Porošenko in ostali Ukrajinci malo preveč vsiljujejo paranojo proti Rusiji drugim državam, verjetno v želji, da ne bi bili sami v sporu z Rusijo.
To je sicer voda na mlin kakšnim desničarskim strankam, ki ponavadi svojo politično aktivnost vedno vodijo na način, da najdejo neko namišljeno nevarnost, proti kateri se je potrebno boriti.
Dejansko nevarnosti za Finsko s strani Rusije ni, pa četudi bi se zgodil popoln konflikt med Rusijo in Ukrajino.
Potrebno se je zavedati, da je EU sama povzročila konflikt v Ukrajini s potenciranjem njenega približevanja EU-ju in Natu.
Prekinila je nek sporazumni dogovor med zahodom in Rusijo o posebnem statusu Ukrajine.
Rusija se je že bolj ali manj sprijaznila s tem, da baltiške države (Litva. Latvija, Estonija), sploh pa Finska niso več del ruskega območja vpliva, medtem ko pa Ukrajina še vedno je (gre za deljeni vpliv med zahodom in Rusijo, katerega je zahod želel nekako razbiti in to je povzročilo rusko reakcijo, predvsem na Krimu, ki je strateškega pomena za nadzor v Črnem morju).
Torej. Ni Rusija tista, ki je začela z ukrajinsko krizo.
Zahod bi lahko počakal na volitve in na ta način poskušal zamenjati Viktorja Janukoviča, če so ga že tako želeli zamenjati.
Ampak ne. Zahod je pomagal pomendrati demokracijo v Ukrajini, ki je nato pripeljala do konflikta.
Skratka. Zahod je povzročil konflikt v Ukrajini, Rusija je pa le odgovorila na to krizo.
Vedno moramo imeti v mislih, kdo je začel z vsem tem. To je bil zahod.
Preprosto se zahod ni zavedal, da ne more kar tako izničiti poseben status Ukrajine, kjer je šlo za deljeni vpliv Rusije in zahoda nanjo.
Ukrajina bi se morala sprijazniti s tem, da ima poseben položaj, pa če ji je takšen položaj všeč ali ne.
Ker se ni sprijaznila s tem, sedaj trpi posledice.
Ampak nekateri očitno želijo paranojo zaradi teh posledic prenesti še na druge države EU, predvsem na baltiške države in Finsko.
Bilo bi zelo napačno, če bi se te države prepustile temu paranoičnemu razmišljanju Ukrajine.
Te države se morajo zavedati, da ni pri njih te krize, ampak je ta kriza v Ukrajini, in to kriza, katero je sproduciral zahod, ne pa Rusija.
Na Finskem ali v baltiških državah te krize zaenkrat ne more biti, ker se je Rusija sprijaznila s statusom teh držav, Ukrajina je pa druga zgodba.
V konkretni zadevi je krivda predvsem na zahodu.
Glavna krivda je v tem, da zahod ni želel počakati na redne volitve v Ukrajini in po demokratični poti zamenjati Viktorja Janukoviča, ampak je podpiral neko ulično demokracijo v stilu arabske pomladi.
Znano pa je, da se je za napačno potezo izkazala tako arabska pomlad, ki je povzročila katastrofo na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki ter posledično poplavo beguncev v EU, kot tudi “ukrajinska pomlad”, ki je razburila Rusijo.
Skratka. Šlo je za precej nedemokratične prijeme zahoda, ki se niso izšli po načrtu zahodnih držav.
Bilo bi zelo zanič, če bi se baltiške države in Finska pustile prepričati paranoičnim izpadom Ukrajine, ki bi želela v spor z Rusijo potegniti še koga, da bi povzročila neko reakcijo zahoda proti Rusiji.
Te države morajo vedeti, da je zanje najboljše, da imajo relativno dobre odnose z Rusijo in da Rusija na njih ne gleda na enak način kot na Ukrajino.
Zgolj kakšna, recimo, tretja svetovna vojna bi lahko bolj spremenila ureditev na Zemlji in v Evropi. Zaenkrat pa tega strahu seveda ni. Še najmanj pa strah pred tem, da bi Rusija želela prisvojiti Finsko in baltiške države. To je votel strah.
Zato nas tudi motijo takšni paranoični izpadi, kot jih kaže oziroma jih ima ukrajinski predsednik Petro Porošenko.