sreda, 6.junij.2018 - 08:33
Če želijo levosredinske stranke oblikovati skupno koalicijo, bi morale začeti voditi neformalne pogovore že sedaj.
ZELO MOŽNA JE NASLEDNJA KOALICIJA, ČE BODO STRANKE NA LEVICI PAMETNE:
Trdo jedro: LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus
Dve opciji: Bodisi Levica, bodisi NSI
2 poslanca manjšin prideta še za dodatno utrditev (kot neke vrste lak za lase).
Čeprav je novinec, Marjan Šarec ne sme biti pasiven. Če želi levosredinsko ali levo koalicijo, mora voditi neformalne pogovore s strankami že sedaj. Sedaj so potrebni intenzivni neformalni pogovori. Upamo, da ne bo sedaj samo čakal, da ga pokliče Janša. Neformalni pogovori se morajo voditi že sedaj. Enako velja za druge stranke na levici.
Na Dossier korupcija nismo pospremili volitev v Državni zbor Republike Slovenije to leto, med drugim tudi zaradi tega, ker smo imeli določene tehnične težave na spletni strani, a sedaj bomo podali par nasvetov, ki bodo zagotovo zelo uporabni.
Kot je znano, je na volitvah zmagala Jaševa SDS z občutno prednostjo pred drugimi strankami.
Sicer je ta prednost SDS-a res velika, a v Sloveniji očitno ni nujen samo rezultat ene same stranke.
Če pogledamo rezultate v celoti, lahko rečemo, da je desnica požela precej slab rezultat.
Praktično sta v parlamentu samo dve pravi desni strani, to sta SDS in NSI. Nekateri zraven štejejo še stranko SNS, a ta stranka ni neka prava desnica. Po ideoloških preferencah se precej razlikuje od pravih desnih strank. Predvsem glede vprašanj polpretekle zgodovine je SNS zelo različna od SDS-a ali NSI-ja.
Ampak tudi če štejemo med desnico tudi SNS, SDS, NSI in SNS skupaj še zdaleč ne morejo ustvariti neke močne vlade, saj imajo skupaj zgolj 36 glasov in zato potrebujejo vsaj eno stranko z levice.
Kot je znano, se je SDS v kampanji precej zamerila drugim strankam, ker je ubirala poti kampanje, ki so pomenile neposredne nizke udarce drugim strankam, zaradi česar so druge stranke dobile precej zamere do SDS-a.
SDS ima zato še toliko težjo nalogo sestaviti koalicijo.
Po drugi strani imajo stranke z levega pola (od sredine levo) splošno gledano več poslancev skupaj.
LMŠ plus SD plus SMC plus SAB plus Desus, ki bi lahko predstavljale jedro leve sredine, imajo skupaj 43 glasov.
Potem pa imajo na izbiro bodisi Levico bodisi NSI, v kateri so rekli, da ne izključujejo možnosti, da bi bili v koaliciji, ki ni desna.
Z Levico bi imeli celo 52 glasov, z NSI pa 50 glasov.
Nekateri omenjajo, da Desus ni potreben v koaliciji. Sami bomo rekli tako. Desus je stranka, ki se je pokazala kot precej povezovalna na levici, mislimo na predvolilne obljube o povezavi med levimi strankami tudi v prihodnje, tako da je drugi ne rabijo dojemati tako negativno.
Po drugi strani več ni jeziček na tehtnici, zatorej ne more predstavljati več tako trdega oreha, kar zadeva njene zahteve. Dodatno pa je res tudi to, da so te zahteve kompatibilne tudi z drugimi levimi strankami (usklajevanje pokojnin in podobno), zato ne vidimo razloga, zakaj Desusa ne bi bilo v koaliciji.
Torej. Levosredinske stranke imajo možnost ustanoviti precej močno koalicijo, bodisi z NSI, bodisi z Levico.
Vsi moramo vedeti še nekaj. Levo volilno telo se je porazdelilo med več strank kot desnica, zato se rezultata SDS napram drugih strank ne bi smelo jemati tako tragično, ampak bi jih bilo potrebno jemati v kompletu.
Če podamo samo primer. SD in Levica sta v veliki meri, kar zadeva volilno telo, izšli iz prej močnejše SD. SD se je preusmeril na srednji sloj, tako da je Levica dobila priložnost pri ljudeh, ki se počutijo najbolj prikrajšane v državi (revni sloj oziroma tudi sloj, ki se sooča z veliko negotovostjo, recimo prekarni delavci, delavci z manjšimi plačami, brezposelni, pa tudi različne manjšinske skupine in podobni). Prej bi te glasove bolj pobrala SD, sedaj pa ne več, saj se je SD kar sama od sebe pomaknila stran od deprivilegiranih ljudi in jih tako izgubila oziroma so se glasovi prerazporedili drugače.
Zato je potrebno stranke levice gledati v kompletu, ne pa zgolj kot samostojne stranke.
Koalicija levih strank bi sicer imela veliko število strank, a vseeno ni nujno, da bi slabo vladale, če bi se znale uskladiti glede delitve resorjev. To zahteva sicer več truda, a po drugi strani se morajo stranke tudi znati zavedati, koliko poslanskih glasov nosi vsaka stranka, in temu primerno zmanjšati svoje kriterije za vstop v koalicijo, oziroma jih prilagoditi svojemu položaju.
Sami torej menimo, da ni nujno, da bi leve stranke oblikovale slabo (nestabilno) vlado.
Vprašanje pa je, ali bodo same stranke to želele. Namreč. Vprašanje je, kako se bodo odločile.
Na žalost je v Sloveniji precej nepremišljenih mnenjskih voditeljev, ki zelo napačno analizirajo stanje v državi in v strankah. Na žalost nekatere stranke takšne brezvezne mnenjske voditelje preveč upoštevajo na lastno škodo. Očitno niso preveč pametne.
Naše mnenje je, da takšnih mnenjskih voditeljev, ki a priori zavračajo veliko koalicijo pretežno levih strank, ni vredno poslušati, ampak je potrebno poskusiti.
In se bo potem že videlo.
Še enkrat pa pravimo. Čeprav Desus ni več potreben za sestavo koalicije, ker ni več jeziček na tehtnici, menimo, da sodelovanje Desusa v koaliciji ne bi smelo biti problem, saj bi Desus predstavljal trdo (stabilno) jedro koalicije, že ravno zaradi tega, ker ni več jeziček na tehtnici.
To govorimo zato, ker smo slišali nekatere, lahko rečemo, kar debilne komentarje nekaterih »javnomnenjskih voditeljev«, ki imajo očitno neke zamere do Desusa, da je potrebno Desus izvzeti iz koalicije, ker je v preteklosti rad soliral in podobno. To so bedarije.
Desus bi bil po našem mnenju zelo trden člen levosredinske oziroma leve koalicije, če bi bil v njej.
Pravimo pa še nekaj.
Stranke levice bi se morale že sedaj med seboj dogovarjati.
Čeprav bo formalno za sestavo koalicije imela prva priložnost SDS, kar je razumljivo in pošteno, preprosto se da priložnost prvemu, pa to ne pomeni, da morajo stranke čakati na medsebojne pogovore o drugačni koaliciji po tem, ko minejo pogovori za sestavo morebitne koalcije s SDS.
Že sedaj se morajo sestati oziroma najti komunikacijske poti predstavniki levih strank.
Torej. Šarec, Židan, Cerar, Bratuškova, Erjavec, Mesec in Tonin bi se morali že sedaj pogovarjati, če ne vsi, pa vsaj trdo jedro koalicije, to je prvih pet.
Pogovori naj potekajo vzporedno z morebitnimi pogovori s stranko SDS.
Če tega ne storijo že sedaj, bo to potem lahko tudi prepozno.
Upamo, da bodo predsedniki levih strank pametni.
To bomo pa še videli.
Če Janši ne uspe sestaviti koalicije, je ta možnost, ki smo jo podali, zelo verjetna. Stranke lahko na njej delujejo že sedaj. Ne rabijo čakati na to, da se Šarcu tudi formalno da mandat za sestavo vlade (če Janši ne uspe). Potrebni so neformalni pogovori. In to začenši od sedaj.
Značke prispevka: parlamentarne volitve 2018
Komentarji
Odgovorite
Tweeti medijev
Supervizor
Aktualna sporočila komisije za preprečevanje korupcije
Spletna stran komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije
Društvo Integriteta
Opomba oziroma popravek: Kratico LAB smo spremenili v SAB.
Marjan Šarec se je sestal z Bratuškovo in Cerarjem. Vsi so pokazali pripravljenost sodelovati v koaliciji. Sedaj mora nadaljevati pogovore. Sestaviti mora najprej trdo jedro, kar pomeni, da bi bilo najboljše, da se sestane še s stranko SD in Desus.
Nato sledijo pogovori z dejanskima jezičkoma na tehtnici, bodisi s stranko NSI, bodisi s stranko Levica.
Čeprav teoretično obstaja še možnost sodelovanj SNS-a, ki pa bi bila precej zanimiva, če smo iskreni, saj ima stranka SNS svojevrsten pogled na določena vprašanja, ki se ne ujemajo s pogledi večine levosredinskih strank, a roko na srce, tudi SNS bi bila dovolj za večinko vlado, dasiravno je ta možnost zgolj teoretična, ni pa tudi nemogoča, če bi prišlo do nekih resda velikih kompromisov. Stranko SNS bi se kot opcijo seveda vzelo le v primeru, če bi se zalomilo pri NSI ali Levici, a je vprašanje, kako bi bile druge stranke pripravljene sodelovati s stranko SNS. Vendar v politiki je vse mogoče.
Če strnemo.
Sedaj Marjana Šarca čaka še pogovor z Židanom in Erjavcem, nato pa še s Toninom in Mesecem.
Z Jelinčičem Plemenitijem pa je pogovor tudi mogoč, seveda.
Če opozorimo na besede gospoda Dejana Židana, ki je rekel, da se lahko pogovarjajo, a na koncu šteje dogovor.
Janez Janša je na svojem Twitter profilu objavil programska izhodišča Liste Marjana Šarca, ki jih je ta poslala vsem strankam, razen SDS-u, s katerim ne namerava v koalicijo, kot niti nobena druga leva oziroma levosredinska stranka.
Janša je, kot je za SDS značilno, programska izhodišča LMŠ označil pospremil precej porogljivo, pristaši stranke SDS pa še toliko bolj.
Čeprav je pa res, da so to le izhodišča. Stranke bodo namreč v prihodnje tekst koalicijske pogodbe še izpilile, v skladu s pogovori in dogovori.
Programska izhodišča Liste Marjana Šarca
Marjan Šarec se je že srečal tudi s stranko Socialni demokrati, pa tudi s predsednikom stranke Desus, Karlom Erjavcem.
Tako v SD kot v Desusu so za levosredinsko koalicijo, kar je razumljivo.
Dodatno pa pogovore s Šarcem vodita (ali se za njih pripravljata) tudi 2 “kritični” stranki, saj predstavljata jeziček na tehtnici.
Tako so v Levici potrdili, da pripravljajo programska izhodišča, s katerimi bodo šli na pogajanja o koaliciji levih in levosredinskih strank, prvak NSI-ja pa je tudi povedal, da se pogovarja tako s stranko SDS, kot tudi z Listo Marjana Šarca.
Neformalni pogovori so torej že v polnem zamahu, vsaj tisti prvi, “spoznavni”.
Lahko rečemo samo, kar tako naprej. Pot do končne sestave koalicije je namreč še relativno dolga (oziroma namesto dolga bi bilo boljše reči zahtevna).
Začasni predsednik Državnega zbora, ki bi bil kar dosedanji predsednik parlamenta Milan Brglez, bi bila najboljša rešitev.
Tako bi popustile tenzije, ki izvirajo iz tega vprašanja in bi se strankam, ki bi lahko tvorile levosredinsko (sredinsko) koalicijo več časa in možnosti za tehtni premislek.
V ihti ni najbolje sprejemati končnih rešitev, zato je začasni predsednik parlamenta dejansko najboljša rešitev.
Dokončna odločitev o temu, komu naj pripade funkcija predsednika Državnega zbora Republike Slovenije, pa bi se na ta način lahko prenesla v kasnejši čas, ko bi potekala usklajevanja tudi o drugih funkcijah (v vladi in parlamentu).
Da bo začasni predsednik kar dosedanji Milan Brglez pa je najboljše zaradi kontinuitete, tako da se nek nov predsednik ne bi preveč lovil in da se izogne uvajanju novega predsednika, glede imenovanja Mira Cerarja kot predsednika parlamenta pa je odločitev o začasnem predsedniku Milanu Brglazu dobra tudi zato, ker Miro Cerar ne bi imel podvojene funkcije, kar bi ga lahko po svoje tudi preobremenilo.
Skratka. Rešitev, da se imenuje začasnega predsednika parlamenta, ki naj bo kar obstoječi Milan Brglez, je najbolj pragmatična odločitev v sedanjem času, ki bo razbremenila stranke in posamezne ljudi kar na več nivojih.
RTV Slovenija: Šarec: Za predsednika DZ-ja v igri več imen, tudi Miro Cerar
Zaradi neljubih tehničnih nevšećnosti (ne v povezavi s spletno stranjo, da ne bo pomote), se nekaj časa nismo oglasili s komentarji. Sedaj podajamo dve pomembni informaciji.
Prva je ta, da na ustanovni seji kot predsednik državnega zbora ni bil izbran nihče iz SMC, torej niti Miro Cerar niti Milan Brglez, ampak so stranke z veliko podporo izbrale Mateja Tonina.
Po izglasovanju Tonina za predsednika parlamenta pa je prišlo do trenj znotraj stranke SMC, ki je Milana Brgleza izključilla iz stranke, po mnenju nekaterih zato, ker naj njegova kandidatura za predsednika DZ ni bila usklajena z voljo stranke, ki je na čelu parlamenta želela videti Mira Cerarja.
Milan Brglez je rekel, da se je odločil za kandidaturo, ker je menil, da Miro Cerar nima dovolj možnosti za izvolitev.
Dodatno naj bi bilo za trenja krivo še nekaj razlogov.
Milan Brglez je povedal, da morda tudi ta, ker je Miru Cerarju povedal, da bo na kongresu stranke kandidiral za predsednika stranke SMC, kar naj Miru Cerarju ne bi bilo niti najmanj všeč.
Milan Brglez sicer ostaja v poslanski skupini SMC, vsaj do sestave nove vlade.
Milan Brglez, ki je, kot vemo, močno proti temu, da bi v vladi bila tudi SDS, kar gre v nos nekaterim SMC-jevcem, ki so bolj desni in bi šli v koalicijo tudi z Janšo in Brglezu zamerijo takšen odločen odpor do Janše, je povedal, da ne namerava narediti ničesar, kar bi ogrozilo vzpostavitev levosredinske koalicije.
Trenutno naj bi bila najbolj verjetna koalicija LMŠ plus SD plus SMC plus SAB plus Desus plus NSI.
SD bi sicer rada videla v koaliciji tudi Levico, ker je Levica SD-ju sorodna stranka, a obstaja nek odpor med NSI in Levico, kjer nobena od teh strank noče biti v koaliciji z drugo.
Sicer je znano, da se NSI še vedno pogovarja tudi s stranko SDS glede sestave koalicije.
Če se vrnemo še k Brglezu. Gospod Milan Brglez, ki slovi kot politik z levimi pogledi na svet, ima simpatije tako pri SD-ju kot pri Levici. Obe bi ga zelo radi videli v svojih poslanskih skupinah, a Brglez zaenkrat ne misli narediti še nič v pogledu morebitnega prestopa h kakšni drugi stranki, morda tudi zato, ker ga je izključitev iz SMC kar nekoliko presenetila, vsaj tako hitra izključitev in zato se še ne more tako na hitro odločiti, kaj bo, dodatno pa želi še vedno imeti vsaj določen nadzor nad tem, da stranka SMC ne skrene s poti in pristane v objemu SDS-a. Zato bo vsaj zaenkrat še ostal v poslanski skupini SMC in se bo celo udeleževal sej SMC-ja, če se bodo te odvijale v prostorih stranke v parlamentu (in ne izven njega).
Zadeve v zvezi z Milanom Brglezom se bodo torej po vsej verjetnosti razpletle šele po formiranju nove vladne koalicije in nič prej.
Na koncu še to.
Stranke nove najbolj verjetne koalicije so se že sestale in se odločile, da njihova koalicijska pogodba ne bo obsegala veliko strani (pogodba, ki bi imela 100 strani, se jim zdi močno predolga), ampak bo krajša, projektno usmerjena, kjer bodo navedeni konkretni projekti, h katerim uresničevanju bo koalicija posvetila svoj trud, ne bo pa veliko nepotrebnega pisanja, ki je samo sebi namen.
Komentar Dossier korupcija ob zbrani zadostni podpori za formiranje manjšinske vlade pod vodstvom Marjana Šarca
Po pestrem dogajanju v povezavi s sestavo nove slovenske vlade, je prišlo do pozitivnih premikov.
In sicer bo Slovenija imela manjšinsko vlado s podporo Levice.
V vladi bodo, če v SAB ne bo kakšnih presenečenj, ministri iz vseh petih strank trdega jedra vladajoče koalicije, stranka Levica pa bo soodločala o njihovem imenovanju. V primeru, da kakšnega kandidata ne bo hotela, se bo pri glasovanju sicer vzdržala.
Vladna koalicija se bo na mesečni ravni sestajala s predstavniki Levice, kjer bodo analizirali potek vladanja, dodatno pa bo letno vlada sprejela oziroma izvedla vsaj dva projekta Levice oziroma bo ta v njih imela glavno vlogo.
Vlada bo projektno naravnana in ne bo imela težav s podporo pri sprejemanju proračuna, za kar so se vse stranke, vključno z Levico, tudi zavezale.
Naj povemo, da je nam zelo všeč, da je v vladni koaliciji kot sicer zunanji člen, prisotna Levica, saj se Levica zavzema za stvari, ki povečujejo blaginjo nižjim slojem in je garant socialne varnosti, kar stranka NSI ne bi bila, ker so njeni pogledi v posameznih delih preveč neoliberalni (neoliberalni v gospodarskih zadevah, da ne bo pomote), kar nam ni všeč, saj neoliberalni prijemi vodijo v zmanjšanje socialne varnosti, predvsem za revnejše sloje ljudstva.
Torej. Sodelovanje Levice pomeni vsaj za nas pozitivno stvar.
S privolitvijo Levice ima mandatar Marjan Šarec skupno 52 glasov podpore, kar je več kot dovolj za njegovo imenovanje.
Prav toliko glasov pa bo imel tudi Dejan Židan na glasovanju za novega predsednika Državnega zbora Republike Slovenije.
Matej Tonin je bil le začasni predsednik parlamenta, ki mu bo po izvolitvi Dejana Židana kratkotrajni mandat potekel.
Kot je že v navadi, bosta poslanca manjšin prav tako podprla vlado, kar je običajen način njunega delovanja.
Poslanci manjšin (na splošno, ne le v Sloveniji) nočejo biti jeziček na tehtnici pri sestavi vlade, vsekakor pa jo podprejo. V konkretnem primeru poslanca manjšin nista jeziček na tehtnici, saj ima Šarec tudi brez njiju dovolj glasov za potrditev v državnem zboru.
Skratka. Odprla so se vsa vrata za sestavo nove vlade.
Po glasovanju za predsednika vlade in predsednika parlamenta se bodo zvrstila tudi glasovanja o ministrih. Ta bodo v primeru posameznih imen morda nekoliko bolj pestra. Kot je znano, Levica ni navdušena nad Zdravkom Počivalškom, saj ga ima za preveč okornega. Prav tako je Zdravko Počivalšek glede na njegovo razmišljanje eden od politikov, ki so v največjem nasprotju s programom stranke Levica, recimo njegovi pogledi o dvigu minimalne plače, Počivalšek dvigu namreč nasprotuje, so precej konfliktni s pogledi stranke Levica. Zato Levica (med drugimi razlogi) dvomi, da bi bil Zdravko Počivalšek primeren za ministra, sploh pa za ministra za gospodarstvo.
Če končamo.
Vrata za sestavo nove koalicije so odprta. Lahko rečemo samo, veselo na delo.
Pot do nove vladne koalicije je bila precej dolga in zelo zahtevna, a do sestave koalicije je prišlo.
Marjan Šarec je sicer povedal, da se ne strinja s tistimi, ki menijo, da pomeni manjšinska vlada nestabilno vlado in pravi, da so lahko tudi večinske vlade nestabilne.
Kot je razvidno iz primerov drugih evropskih držav, pa lahko rečemo tudi to, da so se nekatere manjšinske vlade izkazale za zelo stabilne.
Kaj hočemo z vsem tem povedati? Hočemo povedati, da ni dobro poslušati tistih, ki že a priori manjšinsko vlado obsojajo na neuspeh in nestabilnost, ampak je potrebno zadeve preizkusiti in videti. Lahko da jih stabilnost vlade celo preseneti.
Je pa res, da se Slovenija sooča s precej neljubimi zadevami (stanje v zdravstvu, NLB, napovedane stavke (usklajevanje plač v javnem sektorju) in podobno). Te so tiste, ki bi utegnile zamajati stabilnost vlade, ne pa dejstvo, da bo vlada manjšinska.
Po našem mnenju ta vlada niti ne bo manjšinska. Manjšinska bo le tehnično gledano, ker pač v vladi ne bo operativnih kadrov iz Levice (vsaj ne ministrov, za državne sekretarje se še ne ve čisto natančno), drugače pa bo ta vlada skoraj večinska.
Tudi v nekaterih strankah prihodnje vladne koalicije so nezadovojni, ker bo vlada manjšinska, za kar krivijo Levico, češ da noče prevzeti odgovornosti, obenem pa želi imeti od zunaj vpliv na vladanje.
V končni fazi so druge stranke lahko še vesele, saj si bodo lahko razdelile tudi resorje, ki bi jih sicer prejela Levica.
Ampak v politiki je vedno tako. Politiki so nezavodovoljni, če dobijo po njihovem mnenju premalo (stolčkov), očitno pa tudi, če jim kakšna stranka prepusti ministrska mesta in jih imajo tako več na voljo. V tem primeru se jezijo, češ da določene stranke nočejo prevzeti odgovornosti za vladanje.
Pač. Politiki niso nikoli zadovoljni.
Tistim, ki Levici očitajo nesodelovanje v vladi, pravimo, da lahko gledajo tudi drugače, da imajo tako sami več možnosti prevzeti kakšen resor v vladi, torej so lahko Levici tudi hvaležni. Naj torej pogledajo tudi z drugega zornega kota in tako bodo v nečem, kar gledajo kot na nekaj slabega, videli tudi nekaj dobrega.
RTV Slovenija: Levica bo podprla manjšinsko vlado Marjana Šarca
RTV Slovenija: Marjan Šarec: Večinske vlade niso porok učinkovitosti in stabilnosti