Dossier korupcija

nedelja, 22.avgust.2010 - 18:26

V Sloveniji se za spravo potegujejo ljudje brez politične kredibilnosti

Na Dossier korupcija smo zelo razočarani, ker o spravi v Sloveniji govorijo ljudje brez politične kredibilnosti, ljudje, ki so znani po skoraj fanatičnem antikomunizmu, obenem pa tudi po idejah, ki so velikokrat fašistične, a zavite v celofan tradicije.

Takšni totalno nekredibilni ljudje prihajajo iz vrst politične desnice in tudi slovenske cerkve.

Sami se sprašujemo, kako lahko nekdo govori o spravi z željo po rehabilitaciji vojnih zločincev, ki so med vojno počeli zlobna in zločinska dejanja, obenem pa napadajo komunizem kot ne vemo kakšno zlo zlorabljajoč povojne poboje.

Povojni poboji so del konca druge svetovne vojne, ne pa del komunistične vladavine in kot takšni naj se tudi obravnavajo.

Zelo žalostno je, da o spravi pretežno govorijo samo neki klerikalni zadrteži, ki so predstavniki fanatičnih prokatoliških skupin v državi, potem politiki, ki takšen primitivizem podpirajo, potem ljudje, ki so pretežno na strani domobrancev, potem slovenski katoliški kler in pa neki predstavniki urada, ki ga je aprila 2008 ustanovila nekdanja desničarska vlada in ki so močno ideološko obremenjeni, po novem pa tudi ljudje, ki imajo celo nad 90 let, ki na žalost po našem mnenju razmišljajo pač skladno svojim letom, če gledamo averzijo do arbitražnega sporazuma, mnenje teh starostnikov ne smatramo kot pretirano koristno, prej kot škodljivo, čeprav morda všečno predvsem desni politični opciji. Konkreten urad se je sedaj povezal z zunanjim ministrstvom Velike Britanije, pri čemer je pa potrebno povedati, da je Velika Britanija trenutno dobila prodesno vodstvo, ki je bolj dovzetno proti komunizmu in je zato bolj dovzetno za sodelovanje s tem desničarskim uradom.  Sami na državni ravni z Veliko Britanijo ne bi sodelovali, kar zadeva to vprašanje, saj je čisto ideološko.

To, kar želijo nekateri, ni nobena sprava, to je samo želja po demonizaciji komunizma, kar je pa neprimerno, saj povojni poboji niso del komunistične vladavine. Del le te so recimo delovanje udbe in podobno, ne pa povojni poboji. V času povojnih pobojev komunistična oblast v SFRJ ni bila dokončno operativna.  Pri odločitvah o povojnih pobojih ni šlo za za dejanje neke popolnoma sformirane vladajoče strukture, ampak za dejanje ljudi, ki so bili tako jezni zaradi vojni zločinov narodnih izdajalcev, da so se pač odločili izvesti povojne poboje, ker niso vedeli, kaj bi drugega s temi osebki.

Tudi Nemci niso dosegli sprave s Hitlerjevim režimom, ampak ga ostro obsojajo. Sprava je šla v smeri pripoznanja spornosti določene politike in določenih skupin, ne pa v smeri trivializacije Hitlerjevega režima.

Govoriti, da gre pri pobitih za neke fante, dekleta in podoben »cvet mladosti«, ki bi lahko tudi imeli svoje otroke, je neumnost. Pobiti so bili pretežno nacistični in fašistični kolaboracionisti in njihove družine, torej ljudje, ki so daleč od tega, da si zaslužijo kakšno posebno čast. Ti ljudje so upravičeno pristali na sramotilni steber družbe in tako mora tudi ostati zavoljo pravilne zgodovinske resnice. Tudi Hitler je pristal na sramotilni steber in si ga nihče ne drzne predstavti kot tragično figuro, čeprav je po svoje to dejansko bil.

Komunizem je imel svoje slabosti. Tega nihče ne trdi, a povojni poboji niso sestavni del komunistične vladavine, sploh po letu 1949 ne, zato se ne sme povezovati komunizma, jugoslovanskega komunizma, s povojnimi poboji. Povojni poboji so predvsem izraz jeze ljudi nad vojnimi zločinci in narodnimi izdajalci. Niso nekaj bajnega, ampak so pa dejanje, ki je nekako razumljivo. To, da so ti ljudje (po vojni pobiti) bili pretežno zločinci in njihove družine, ki so te zločince podpirale, je pa dejstvo. Očitno je pa takšnih ljudi kar dosti ostalo pri življenju glede na politične preference slovenskega naroda. Namesto da bi se vprašali, koliko ljudi so pobili pri povojnih pobojih, se sami raje vprašamo, koliko potomcev vojnih zločincev je v Sloveniji še živih in želi rehabilitirati svoje zločinske prednike. Raje se to vprašajmo.

Sprava s ciljem potvoriti zgodovinsko resnico ni primerna. Komunizem ni bil povsod enak, prav tako pa komunizem v svojem bistvu ni sovražna ideologija, kar nacizem in fašizem sta, le ponekod je bil neprimerno implementiran in to pretežno ne v SFRJ.

Največji zločinci tudi v času komunizma so bili pa sedanji slovenski desničarji. In če desnica že hoče iskati zločince, pokvarjence in sodrgo, naj jih išče raje pri sebi, ker je ravno slovenska desnica trenutno skupaj s slovensko katoliško cerkvijo glavni netilec sovraštva in nekega novega totalitarizma v Sloveniji.

Če že tako želijo vplesti med totalitarizme komunizem, bi bilo prav, da uvedejo še en totalitarizem, to je pa katoliški fanatizem, ki je prisoten trenutno v Sloveniji, sploh pod sedanjim vodstvom katoliške cerkve, ki se na en prefrigan način želi vplesti v državo. Sicer ima pa Evropa tudi zgodovino cerkvene inkvizicije.

Še enkrat trdimo, da se v Sloveniji za spravo zavzemajo ljudje z zelo dvomljivo politično kredibilnostjo. S takšnimi ljudmi sami sprave sploh ne bi iskali, ker so oni sami nesposobni spravnega vedenja s tem, ko želijo rehabilitirati vojne zločince in jih predstaviti kot neke silne žrtve komunizma, obenem pa zamolčati ali trivializirati vse zločine, ki so jih počeli in ki so nato pripeljali do nesrečnih povojnih pobojev. Takšna sprava ni vredna nič.

Če hočejo spravo, naj na desnici priznajo, da so po vojni pobiti nosili precejšnji delež krivde za to, kar se jim je zgodilo, pa se jim po sedanjih standardih sicer ne bi smelo, čeprav pa niso vredni nobene časti in hvale, četudi so mrtvi, glede na to, kaj so počeli med vojno in koga so podpirali med vojno.

Za konec še nekaj v premislek. Vsi, ki so sedaj za neko kvazi spravo, so proti arbitražnemu sporazumu, ki je tudi neke vrste sprava, sprava s Hrvaško. Kako to, da v tem primeru niso tako spravni in ne želijo, da se zadeve rešijo na lep, civiliziran način. Polna usta sprave so jih pri določenih vprašanjih, pri zadevah, ki so pa zgodovinsko bližje, so pa totalno nespravni. Tu se kaže ta njihova dvoličnost in to, da niso za spravo, ampak hočejo skozi spravo doseči rehabilitacijo vojnih zločincev. To je sramotno. S takšnimi ljudmi sami ne bi sklepali nobene sprave, ker bi bila to sprava s figo v žepu.

Komentirali smo dogajanje, ki si ga lahko preberete spodaj:

Dnevnik: Za Ljudmilo Novak je v Sloveniji pot do narodne sprave vedno daljša in težja

Značke prispevka: sprava