Dossier korupcija

torek, 21.september.2010 - 06:13

Boris Pahor spet problematizira – tokrat himno. Sami se z njim ne strinjamo, saj je predlog preveč arhaičen in omejujoč.

V Slovenijo je prišel en človek iz Italije, zamejski Slovenec, ki je začel paradirati po slovenski politiki. To je 97-letni pisatelj Boris Pahor, ki je znan po tem, da je bil močno proti arbitražnemu sporazumu, zaradi česar je požel simpatije predvsem prodesničarskega in pa nacionalističnega političnega življa (SDS, NSI, SNS), prav tako pa tudi slovenske katoliške cerkve, sodeč po prvem odzivu slovenske škofovske konference, kjer so močno napadli omenjeni sporazum, nakar so se vnesli.

Boris Pahor je že takrat pokazal precejšnjo kontroverznost. Sicer je zelo priljubljen, ker javno kritizira “vse totalitarizme”, tudi komunizem.

Tokrat se je spet oglasil in če smo iskreni z zelo neprimernim predlogom.

Predlaga namreč spremembo slovenske himne na način, da bi se vanjo vneslo besedilo Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet.

Ta del sicer obstaja v širši različici Prešernove Zdravljice in sicer v drugi kitici, ki je v himni ni, saj obstaja samo 7. kitica v sami himni.

Druga kitica se glasi:

Komú napred veselo

zdravljico, bratje! č’mò zapet’!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinóv slovenske matere!

Pri Pahorjevem predlogu nas zelo moti dvakratno omenjanje Boga, ne zaradi samega Boga, sploh ne – sami imamo do Boga recimo zelo sentimentalen odnos, da ne bo pomote, ampak zaradi tega, ker gre za preveč omejen pogled, ki nekako ustreza zgolj desničarskemu in nacionalističnemu političnemu polu, na katerega ima velik vpliv slovenska katoliška cerkev.

Himna bi s tem postala preveč ozka, saj bi dejansko preveč izpostavljala zgolj koristi za vernike, Slovenija pa dejansko nima samo vernikov.

Pa tudi simbolično bi bilo dvojno omenjanje Boga skrajno neprimerno.

Bog je dvakrat omenjen v domobranski prisegi Adolfu Hitlerju, brani na Hitlerjev rojstni dan v Ljubljani na Bežigrajskem Stadionu. Da bi bila dvojna omemba Boga prisotna tudi v himni, bi to pomenilo neko nezdravo simboliko, ki bi se lahko povezovala z domobransko prisego, ne glede na to, da je Zdravljica napisana precej pred domobransko prisego. Prav tako gre za trganje iz konteksta.

Sami smo proti omenjanju Boga v himni, saj država sama ni vezana na Boga. Bog bi moral biti del posameznikove, človeške intime, ne pa postavljen v državne zadeve, saj se na ta način stvari nekako trivializirajo, predvsem pa politizirajo. Dejstvo je, da bi tako himna postala desničarska.

Na našo izjemno veliko žalost se Boga povezuje zgolj z desno politično opcijo, to pa zato, ker ima Slovenija skrajno problematično katoliško cerkev, ki dejansko na vero gleda kot na podaljšek desne politične opcije.

Mi pa vemo, da so tudi v partizanih bili verniki, zmerni katoliki, ki so bili po svojem političnem prepričanju levičarji. Zaradi tega je žalostno, da si desničarji, ki so pogosto leglo primitivizma, nemorale in kriminala, tako lastijo Boga.

Ampak ravno zaradi tega ni dobro, da se daje Boga v himno, poleg dejstva, da v Sloveniji živijo tudi ateistični prebivalci.

Preprosto je slovenska katoliška cerkev tako spolitizirana, tako postavljena v desni politični pol, da omenjanje Boga velikokrat pomeni politizacijo, kar pa ni dobro.

Zatorej ni prav, da se Boga omenja v himni.

Prav tako bi bilo to zelo arhaično. Sedaj so razmere nekoliko drugačne. Cerkev več ni v centru pozornosti, kot je bila prej in tega se je potrebno zavedati.

Glede na to, da ima Boris Pahor 97 let, ne presenečajo takšni arhaični predlogi.

Še nekaj o trganju iz konteksta. To, da se zadeve trgajo iz konteksta same kitice, ni dobro, a prav tako niti sama druga kitica ni najboljša, saj je preveč omejujoča in nekako ne odraža celotnega prebivalstva Republike Slovenije, preveč je vezana na narodnost, ne pa na državljanstvo, prav tako je nekoliko seksistična, saj omenja zgolj sinove slovenskih mater. Če bi se to dalo v himno, bi bilo to zelo omejujoče in bi bilo skoraj diskriminacijsko.

Skratka. Tudi s tega stališča gre za zelo arhaičen predlog tega 97-letnega pisatelja, ki morda več ne more slediti modernemu razvoju družbe z nekim bolj sodobnim pristopom, vsaj glede na njegov predlog bi lahko rekli, da je temu tako.

Namreč. Boris Pahor utemeljuje svoj prav tudi s precej nacionalistični besedami, češ da Prešeren najprej nazdravlja Slovencem in potem drugim in da so komunisti krivi, da so za himno izbrali kitice, kjer ni omenjenega slovenstva, ker da so anacionalni.

Boris Pahor se očitno ne zaveda, da je Prešeren živel v času, ko je bil slovenski narod pod tujo oblastjo, zaradi česar je bila narodna zavesta potrebna morda v bolj izraženi obliki. Tokrat pa temu ni tako. Mislimo, da je problem Borisa Pahorja v tem, da je živel kot zamejski Slovenec v Italiji, kjer morda prihaja občasno do konfliktov z italijansko večino, vendar to je stanje tam, ne pa v Sloveniji. Mislimo, da je preveč subjektiven v svojih pogledih, to pa ni dobro.  

In še nekaj. Komuniste problematizira, obenem pa želi v himno dati Boga dvakrat. Dejansko gre za utemeljevanje, ki je zelo nespravno, ko nekoga potiskaš v nesnago, nekoga pa poveličuješ. S tem utemeljevanjem bi se levičarji upravičeno počutili užaljene, desničarji pa bi čutili nek občutek večje vrednosti. Takšno vedenje je pa čisto nespravno.

Torej. Predlog, ki ga je podal 97-letni pisatelj, je iz več razlogov močno sporen, dodatno pa precej neskladen s sedanjo slovensko realnostjo.

Značke prispevka: boris pahor, slovenska himna