Dossier korupcija

sobota, 13.november.2010 - 05:21

Novi čustveni pismi namenjeni Pahorju. Po Simoni Dimic tudi Sebastjan Jeretič.

Ali Borut Pahor postaja žrtveno jagnje lastne stranke?

V javnost sta prišli še dve čustveni pismi, namenjeni Pahorju s strani njegovih tesnih sodelavcev. Za razliko od pisma Simone Dimic, ki je bilo čustveno, a zelo korektno, je eno od pisem Sebastjana Jeretiča bedno in patetično. To pa zato, ker je v svojem pismu omenjal probleme v svojem zakonu. Ne vemo, kakšen pomen naj bi imelo čustveno govorjenje Pahorju o problemih v njegovi družini in dodatkom oprosti, ker sem izbral družino namesto tebe. To je za nas bedno govorjenje in nam res da misliti, kakšni osebki so člani stranke Socialni demokrati. Omenjene besede, kjer Jeretič govori o svojem zakonu in družini, so za nas totalna svinjarija. Namreč. Osebnih odnosov med posamezniki nikoli ne bi smeli narekovati osebni odnosi teh posameznikov z drugimi posamezniki. To, kar je storil Jeretič, je po našem mnenju egoizem brez primere. Sami bi takšne besede, če bi bile namenjene nam, zamerili in to zelo zamerili. Čudimo se, da Pahor te zamere ni podal, ampak je rekel, da je Jeretič še vedno njegov kolega, čeprav je neka oseba v pismu jasno povedala, da je Pahor zanjo drugotnega pomena.

Ravno to, da se Pahor tako podcenjuje, je njegov problem vladanja. Sami bi za razliko od Pahorja na Pahorejevem mestu takšno obnašanje Jeretiča, kjer je Jeretič Pahorja totalno in tudi javno degradiral, (če še enkrat ponovimo isto kot v prejšnjem odstavku) zamerili in to zelo zamerili, še posebej zaradi stavka, kjer omenja svoj zakon in postavlja družino pred Pahorjem in to v pismu, ki je postalo javno dostopno. To pismo kaže na brezvestnost te osebe do Boruta Pahorja. To, da Pahor tega ni zameril, sami ne moremo verjeti. To bi zameril vsakdo. To pismo nam predstavlja egoističnost neke osebe, sebičnost neke osebe, razmišljanje le o lastni dobrobiti neke osebe in prelaganju odgovornosti na druge z njihovo totalno degradacijo. Gre za nek poskus odhoda s preložitvijo krivde na druge osebe, sploh eno osebo, na Pahorja (poleg Dimičeve, ki pa več ni aktualna, ker je odstopila). Upamo le, da Pahor ne bo postal žrtveno jagnje lastne stranke. To je za nas pismo izdaje. In Pahor pravi, da sta z Jeretičem še vedno kolega. To je nerazumljivo za naš sistem vrednot.

Sicer pa ne opažamo, da so Pahorjeve besede iskrene. Gre za neke besede, ki dajejo privid ureditve razmer. Obenem pa na Pahorjevem obrazu že nekaj časa opažamo vidno zaskrbljenost in izmučenost.

In še nekaj. Simona Dimic je jasno in javno objavila pismo, govorjenje Jeretiča o tem, da pismo ni bilo namenjeno javnosti, ampak je slučajno prišlo v javnost, je pa bedno. Ne vemo, kako bi lahko neko pismo kar tako zajadralo v javnost. Kljub vsej tehniki to le ni tako enostavno. Pismo je po našem mnenju prišlo v javnost zato, ker je pošiljatelj to očitno želel. To je želela tudi Simona Dimic, ampak ona je jasno dala vedeti, da je pismo javno objavila, pismo Jeretiča pa naj bi “kao” slučajno prišlo v javnost. Bedarija.

Če podamo vsa dosedanja pisma Pahorju.

Simona Dimic je Pahorju po aferi, povezani z zloglasnim Vegradom, napisala čustveno odstopno pismo.

Čustveno pismo Simone Dimic:

Spoštovani gospod predsednik,

Sporočam Ti, da sem se z današnjim dnem odločila odstopiti s položaja vodje Tvojega kabineta. Tega nisem storila zato, ker bi se čutila krivo za obsodbe, ki sem jih deležna s strani javnosti, temveč zato, ker mi neskončen obseg potrebe po njihovem zanikanju ali pojasnjevanju ne omogoča več tako intenzivnega in osredotočenega dela, kot ga potrebujem, v času, ko vodiš toliko sprememb na toliko področjih.

Dovoli, da Ti po tej poti izrečem zahvalo za Tvoje nesebično in iskreno zaupanje in se Ti zahvalim za vse kar si zame in za mojo družino storil v življenju.

Poleg tega Ti moram povedati, da kljub želji, da bi pojasnila javnosti vse kar jo je zanimalo, je stvar za mojo družino in starše dobila razsežnosti, ki so jih osebno zelo prizadele. Tega nisem sposobna in ne morem prenesti. Jih preveč spoštujem.

Opravičujem se Ti, da Ti odtegujem pomoč prav zdaj, ko jo najbolj potrebuješ. Toda tega pritiska, ne jaz ne ljudje, ki jih imam rada ne morejo več zdržati.

Problem je, da ne gre več za to kaj je res in kaj ne. Zato je zdaj prav, da se poslovim.

Vem, da si mi rekel naj se borim za svoj prav, če nisem storila nič narobe.

Nisem, toda ne morem več.

Z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo do Tebe, spoštovani gospod predsednik, odstopam s položaja vodje Tvojega kabineta.

Mag. Simona Dimic

Tudi Sebastjan Jeretič je Pahorju napisal pismo. Sami smo nad pismom ogorčeni.

Prvo čustveno pismo Sebastjana Jeretiča, ki je prišlo v javnost. Pismo je šokantno.

Dragi predsednik,
Prek posrednikov sem prejel tvoje grožnje.
Ker sem te dobro poznal, se seveda ne morem bati. Četudi si ranjen in maščevalen, mi z največjo stopnjo zlobe ne moreš prizadejati desetino gorja, ki mi ga je v zadnjih dveh letih od naše zmage povzročila tvoja Simona. S svojim blatenjem in klevetanjem. S svojimi lažmi in grožnjami tistim, ki bi lahko sodelovali z mano.
Ko sem po zmagi hotel za pol ure govoriti s tabo, sem ti hotel povedati dvoje. Prvič, da se vračam domov, da rešim zakon, saj sva bila z ženo na tem, da se ločiva. In oprosti, ker sem izbral družino namesto tebe.
In drugič, da bom naredil svoje podjetje, ker sem zavrnil, da bi sodeloval v organiziranem plenjenju države, k čemur so me nagovarjali tvoji najtesnejši. Še isti dan, ko sem zavrnil ponujeno mesto v Modri celici tvojega prijatelja Andraža Vehovarja, še isti večer se je začelo sistematično blatenje.
Hotel sem le skromno delati. Na področju, na katerem sem najboljši v državi. Samo to. Pa mi tvoji niso pustili pri miru. Še zdaj stežka dojamem, da si lahko kupil vse laži. Še zdaj težko razumem, da ne znaš oceniti človeka.
Pa sem bil dve leti tiho. Se še spomniš, na kateri točki sva nehala komunicirati? Ko sem rekel, da bo Simona največje zlo te vlade in si me besen poklical na raport v svoj kabinet. Pa vama nisem zameril. Ne, smilila sta se mi. Pahnili smo vaju v zgodovinsko vlogo, ki ji pač nista bila kos. Dali smo ti zgodovinsko priložnost, pa si jo zavozil. In pri tem zavozil tudi stranko. Oprosti, ker smo zmagali.
Kaj pa si imel v mislih, ko si rekel, da boš sprožil povračilne ukrepe? Boš poslal kriminaliste name in me dal zapreti? Mi boš vzel državljanstvo? Kaj??? Mi boš prepovedal delati v Sloveniji? Bom pač več časa preživel v tujini. Vsekakor bom preživel.
Za konec te prosim za nasvet. Kaj moram narediti, da bom lahko brez tvojih groženj izražal svoja stališča? Bo lažje, če izstopim iz naše stranke? Moram zapustiti državo in iz tujine komentirati politično življenje v soji domovini? Prosim, povej.
Zato, ker ne mislim več molčati. Ker ne morem več gledati te komedije. Praviš, da počneš stvari, vredne moža. Veš, kaj je vredno moža? Priznati, da nisi kos nalogi. To bi bilo res možato dejanje. Vem, da je težko. Vem, da ti ego ne dovoli priznati kaj takega.
Ni se me treba bati in mi groziti. Nimam nobenih ambicij, da bi posegel v procese, ki se dogajajo v stranki. Zato ker v naši stranki ne vidim več nobenega potenciala, nobenega izziva. Ne vsebinskega, programskega, ne rezultatskega.
Zmaga v Piranu ni imela nobene zveze s tabo in nacionalno stranko. Nobenih ambicij ni, da bi stopili na nacionalno raven. Zmagali smo za Petra. Ker je izjemen človek in politik. Če si boš vzel čas, da ga spoznaš, boš tudi ti to ugotovil.
Prosim te le nekaj. Če se že hočeš maščevati, se osredotoči name. Pusti moje prijatelje na miru in jih ne kaznuj zaradi tvojega odnosa do mene.
Tvoj najbolj zvesti kritik,
Sebastjan

Drugo pismo Sebastijana Jeretiča, kjer ta opravičuje javno objavo prvega pisma:

Dragi predsednik,
V prejšnjem pismu (ki so ga dobili tudi tisti, ki jim ni bilo namenjeno) sem ti opisal svoje čustveno doživetje zadnjih dveh let, sedaj pa bi ti povedal še nekaj racionalnega.
V tej situaciji je edina možnost, da se skoncentriraš, postaviš na noge, okrepiš svojo ekipo z operativci in zaključiš ta mandat.
Dogajanje v državi je katastrofa. Birokratski aparat melje življenje in nobena politika mu ne pride do živega. Država je teren. Države ni mogoče voditi iz kabinetov. Nimaš pravih ljudi za to nalogo.
Stanje v stranki je še huje. Od moje izjave me kličejo ljudje, ki mislijo, da se dela alternativa. Nobene alternative ni. Preprosto zbrihtaj se in uredi stvari. In ne pozabi, da je to tvoja stranka in da je ni treba trpinčiti zaradi domnevno nove politike.
Mene osebno ne zanima ne stranka ne nacionalna politika. Samo delati hočem to, kar znam. Če bom moral, bom pač šel v tujino. A bolje bi bilo, če me preprosto pustite na miru. In nobena paranoja ni potrebna. Ne razumem sedanjega strahu.
lp sebastjan

Značke prispevka: borut pahor, čustvena pisma, sd, sebastjan Jeretič, simona dimic