Dossier korupcija

četrtek, 23.december.2010 - 08:36

Poročanje o samomorih: Ali NČR malo ne pretirava?

Novinarsko častno razsodišče bi v določenih primerih očitno rado uvedlo načelo treh opic: Nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne vem.

Novinarsko častno razsodišče je podalo nekaj smernic pri novinarskem poročanju, med katerimi je tudi pisanje o samomorih. O samomorih naj se po novem ne bi smelo poročati, ne bi se smelo poročati ne o kraju samomora, ne o načinu storitve samomora.

Takšne omejitve so zelo problematične, a ne presenečajo glede na tvorce “medijskih” zakonov v novinarstvu.

Ker je bila očitno “javna” razprava rezervirana zgolj za ozko skupinico novinarjev, ki očitno po lastnem mnenju predstavljajo celotno javnost, pa bomo podali še sami svoje mnenje.

Tako, kakor je možno, da nekdo ponovi samomor na podlagi medijskega poročanja, tako je možno, da lahko tudi kakšen psihopat zapre svojo mladoletno hčer v podzemni bunker in jo ima za spolno sužnjo, ki mu rojeva otroke, kot se je zgodilo recimo v primeru Josepha Fritzla v Avstriji, o katerem je na veliko poročal recimo časopis Dnevnik, ki je glavni promotor restriktivne medijske zakonodaje.

Tisti, ki želi storiti samomor, bo tega ponavadi tudi storil, ne glede na to, ali mediji o samomoru poročajo ali ne, sploh če se življenjska situacija takšne osebe ne spremeni.

Recimo pred kratkim je prišlo do samomora v zaporu na Dobu, kjer so obsojenca, ki si je prerezal žile, rešili in mu zašili rane, a takoj, ko je bil sam, si je izpulil šive in nato umrl.

Očitno se precej ozkogledi novinarji častnega razsodišča premalo zavedajo, da pri samomoru ne igra glavne vloge poročanje o samomorih, nihče ne stori samomora zato, ker je nekje prebral članek o samomoru, ampak ga naredi zato, ker se počuti nesrečno in brez izhoda v svoji življenjski situaciji.

Kdor želi storiti samomor, bo našel način, da ga stori. V Sloveniji ljudje najpogosteje naredijo samomor z obešenjem, ker je to najbolj dostopna oblika le tega. Če ne bo v medijih nobenega poročanja o samomorih, bo posegel po tej rešitvi, ali kakšni drugi.

Mediji lahko kvečjemu prispevajo k temu, da nekdo, ki bi se sicer ubil drugače, stori samomor na način, ki je opisan v medijih, nikakor pa nismo mnenja, da je oseba, ki želi storiti samomor, pod vplivom medijskega poročanja o samomorih.

Kot je znano, je samomor načrtovano dejanje. Ljudje, ki storijo samomor, dalj časa razmišljajo o samomoru in o tem, kako ga izvršiti. Nekateri naredijo tudi načrt za svoj samomor. Ti ljudje bodo naredili samomor v vsakem primeru, če mediji o tem poročajo ali ne.

Zato se nam zdi ta restrikcija čisto smešna.

No. Tudi v Dnevniku so poročali o samomoru, ki se je zgodil pred kratkim, to je samomoru v predoru Kastelec in objavili fotografijo razbitega vozila in tako kot drugi mediji poudaril, da so se letos v predorih verjetno namerno ubili trije ljudje.

Vse je moč sproblematizirati, če se želi.

Upamo, da takšna pravila ne bodo neko orodje za politično odstranjevanje (skozi zakonske inštitucije) vseh tistih, ki morda ne mislijo na isti način kot neke politične silnice v državi, ker so zelo dvolična.

Tudi o Josephu Fritzlu se ne bi smelo poročati, ker lahko da idejo kakšnim psihopatom, da izvedejo isto dejanje, pri samomoru pa ljudje vsaj škodujejo le samim sebi v telesnem smislu, če ne naredijo ravno samomora na način, ki ogrozi druge ljudi.

Praktično nekateri novinarji od samomora delajo tabu temo. Takšna restrikcija je bila značilna v časih totalitarnih režimov. Očitno je, da imajo nekateri v tej državi totalitarne tendence, ne vemo, če je to ravno najboljša popotnica v demokracijo.

Sicer nimamo nič proti NČR, vendar dobro bi bilo prisluhniti tudi drugačnim mnenjem, ne pa zgolj mnenju peščice posvečenih novinarjev, ki predstavljajo zgolj en pogled na zadevo.

Saj nismo več v tretjem rajhu ali komunizmu. Vsaj upamo, da ne.

Samomore je potrebno preprečevati s pomočjo ljudem v stiski, ne pa tako, da se informacije o samomorih pometa pod preprogo, tako pa tudi informacije o neučinkovitosti sistema preprečevanja samomorov.

V tej državi, ki je gnila do obisti, se dogaja to, da se ljudi pusti v njihovem trpljenju in se jih potiska na dno. Nekateri zato obupajo, storijo samomor in nato država še dodatno preprečuje medijem, da opozarjajo na njihov samomor in tako v celoti pod preprogo pomete lastne nepravilnosti in svinjarijo, ki se dogaja v njej, sploh posameznim ljudem.

Vse se seveda opravičuje skozi neko etičnost, ampak ravno to je neetično, saj se posamezne nesrečne ljudi popolnoma izniči, kot da sploh niso obstajali, kot da sploh niso nič vredni, niti poročanja o njih. Potrebno jih je prikriti, zamolčati, izbrisati iz spomina, saj krnijo umetno ustvarjeno iluzijo o popolni družbi.

To se je pa dogajalo v komunističnih časih, kjer se v državi ni smelo opozarjati na nič spornega. Tisti, ki so si to drznili, so bili deležni nasilja komunistične partije predvsem skozi sodni sistem (sodstvo v SFRJ je bil sestavni del komunističnega ustroja). Sami predpostavljamo, da v Sloveniji komunizma več ni. Menda se ne motimo.

Dnevnik: Ostrejši in zato boljši etični standardi novinarjev

Značke prispevka: mediji, Samomori