Dossier korupcija

torek, 25.januar.2011 - 06:40

Napadi na tožilca Fišerja so precej neupravičeni

Če je bil Zvonko Fišer primeren za ustavnega sodnika, ne vemo, zakaj nekateri problematizirajo njegovo kandidaturo za generalnega tožilca. Gre namreč za primerljivi funkciji.

Vir: Ustavno sodišče.

Sami bi vladno koalicijo opozorili, da so s pritiski in neverjetno sovražnostjo opozicijske silnice v državi že uspele mnenjsko podjarmiti vladno koalicijo, in sicer v primeru Družinskega zakonika, katerega spremembe so na vidiku, čeprav so bile te spremembe zgolj popuščanje s ciljem zavarovati Družinski zakonik (sami smo recimo predlagali ta popustek v enem izmed člankov – o razvojni klavzuri, ker je bilo očitno, da sicer zakonik ne bo šel naprej, na žalost pa je sedanja vladna koalicija zaradi nezadovoljivega dela in obnašanja v prvih dveh letih sedaj v tako slabem položaju, da si ne more privoščiti vztrajanja pri tem, tu pa je krivda predvsem na vladni koaliciji), z vidika demokracije in enakosti pred zakonom so pa mizerne, še posebej, če vemo, da so določeni ljudje v Sloveniji žrtve sistematičnega nasilja zgolj na podlagi osebnih okoliščin, pa država ne stori čisto nič v zvezi s tem, čeprav gre za dejanja, ki so na ravni fašizma. Ta fašistična dejanja v Sloveniji pa je na žalost spodbudila predvsem slovenska katoliška cerkev, pa tudi nekatere politične stranke, recimo stranka SNS.

Kot vemo, so že v primeru Branka Masleše nekateri brskali po njegovi zgodovini in ga zavoljo tega, da ne bi na mesto predsednika vrhovnega sodišča prišel levo orientirani sodnik, izvajali pritiske nanj, s ciljem prikazati ga kot nekega groznega človeka.

Tudi v primeru Fišer se dogaja isto.

Očitno imajo v desnih političnih krogih doktrino. Najprej diskreditiraj, nato likvidiraj.

To doktrino uporabljajo sedaj tudi pri kandidatu za vrhovnega tožilca Zvonku Fišerju.

Očitajo mu kazenski pregon zoper dva katoliška duhovnika in gospodinjo v letu 1977, ko so ti želeli postaviti križ na mesto povojnih pobojev.

Kot je znano iz zgodovine, so v povojnih pobojih po drugi svetovni vojni pobijali predvsem domobrance in tiste, za katere so imeli indice, da so sodelovali z nacističnim in fašističnim okupatorjem, torej za tiste, za katere se je domnevalo, da so izdali narod, da so narodni izdajalci.

To je bilo mnenje tedanje države. Vsako čaščenje okupatorskih kolaboracionistov je bilo kaznivo dejanje, nekaj podobnega kot je še vedno čaščenje simbolov tretjega rajha v Nemčiji ali čaščenje ustaških simbolov na Hrvaškem.

Šlo je torej za prepoved čaščenja pronacističnih skupin prebivalstva, resda v kruti obliki, saj državi ni bilo v interesu razkritje povojnih grobišč.

Za slovensko katoliško cerkev se ve, da je močno prodomobranska, o tem pričajo že spominske plošče pobitim domobrancem, ki so praviloma postavljene na same zidove cerkva, torej na najbolj izpostavljena mesta. V redu, nič hudega v zvezi s tem, sami recimo nimamo nobenih težav s tem, da bi nekdo počastil mrtve, ki jih želi počastiti. Na to smo opozorili zgolj zato, ker gre za neko simbolično dejstvo, ki kaže na to, na katero stran preferenc so naravnani slovenski katoliški duhovniki, torej na stran domobrancev.

Tudi dogodek iz leta 1977 bolj pove o slovenskih katoliških duhovnikih in dokazuje njihovo sprego z nacističnimi kolaboracionisti kot pa govori o Fišerju.

Fišer je namreč deloval tako, kot je menil, da je prav v času SFRJ, ki je eksplicitno obsojala vse, kar je imelo pridih nacističnega in fašističnega kolaboracionizma.

To je bilo sicer tako, čeprav se v današnjem času zdi nepijetneno do mrtvih, dasiravno je izrazito nepijetetno dejanje predlagala recimo ravno SDS z ravzpito stranko SNS, ko je želela prekopati kosti padlih 64 partizanov Pohorskega bataljona iz Gradca v Slovenijo, dasiravno so Avstrijci izjemno lepo poskrbeli za počastitev spomina na tam pokopane ljudi. In sicer gre za spomenik žrtvam nacističnega nasilja na graškem pokopališču.

Da ne govorimo o tem, da gre tu tudi za nespoštovanje slovenskih zamejcev. Predvsem stranka SNS se tu totalno spreneveda. Po eni strani se hvali z nekim Kozlerjevim zemljevidom, kot je razvidno, se nekateri tudi hvalijo, kako je bila ravno v Gradcu leta 1848 ustanovljena Slovenija in podobno, po drugi strani pa SNS predlaga, da naj se prekoplje kosti partizanov, da bodo pokopani na svoji zemlji. Več kot očitno je, koliko pomeni Kozlerjev zemljevid stranki SNS, ki se tako hvali z njim. Gre očitno za zelo zlagano domoljubje te stranke po našem mnenju, kar niti ne preseneča glede na sestavo ljudi v tej stranki.

Zvonko Fišer ni naredil nič spornega v konkretni zadevi. To je potrdilo tudi takratno sodišče. Gospodinja je bila namreč oproščena, katoliška duhovnika pa sta bila obsojena na sicer precej mili zaporni kazni. V primeru je sicer zanimivo, da sta med pobitimi na tistem koncu bila tudi dva duhovnika, ki so ju odpeljali, ker so domnevali, da sta okupatorska kolaboracionista. To sicer niti ne preseneča, saj je dejstvo, da je katoliška cerkev koketirala tako s Hitlerjem kot z Mussolinijem, recimo Heinrich Himmler, duhovni oče nemške sovražne ideologije, se je zelo rad hvalil s svojim katolištvom in privrženostjo katoliški cerkvi. Torej. Ni nič čudnega, da so tudi duhovnike imeli za častilce fašizma in nacizma, kar pa niti ni tako daleč od resnice glede na določene podatke.

Glede na to, kako se slovenska katoliška cerkev še sedaj obnaša do določenih ljudi, pa je več kot očitno, da ima tendence k fašističnim prijemom. Recimo primer katoliškega aktivizma glede Družinskega zakonika je tipičen primer fašistoidnega delovanja katoliške cerkve, katerega glavni spodbujevalci so ravno nekateri katoliški duhovniki, tudi poimensko se ve, kateri so to.

Skratka. Zvonko Fišer ni ravnal napak, ko je storil to, kar je, to pa je, ko je neko žensko – gospodinjo – ovadil zaradi postavitve križa na mestu povojnih pobojev in to dejanje označil kot kršitev javnega reda in miru. Sicer ne vemo, ali je bila ženska zgolj izvršiteljica dejanja, katerega sta pa dejansko predlagala in ji naročila dva katoliška duhovnika – ne smemo pozabiti, da je bila ona oproščena, duhovnika pa sta bila zaradi tega dejanja obsojena, torej ali je bila nekaj v stilu Aleša Primca, za katerega je znano, da je marioneta dveh katoliških duhovnikov Tadeja Strehovca in Antona Stresa. On je preprosto zadolžen za delanje vsega tistega, kar si slovenska katoliška cerkev ne bi mogla privoščiti, ker bi izpadla preveč sovražno, za te stvari pa ima Aleša Primca in njegovo, dejansko Strehovčevo, bizarno civilno iniciativo.

Če smo pošteni, lahko rečemo, da se tudi v sedanjem času ne da kar tako postavljati stvari naokoli in če pogledamo, je to dejansko bil primer kršitve javnega reda in miru. Ne toliko zaradi postavitve križa, ampak tu je šlo tudi za označevanje prizorišča povojnih pobojev, kar pa je bilo v tistem času pač nezaželeno. Šlo je skoraj za nek protest.

Tudi v današnjem času protestniki morajo za svoj shod tega prijaviti policiji. Tudi postavitev simbolnih znamenj je potrebno po našem mnenju prijaviti oblastem.

Nam zaradi vseh teh argumentov, naših argumentov, ki smo jih predstavili, Zvonko Fišer ni čisto nič sporen.

Desnice Fišer po našem mnenju sploh ne moti zaradi tega dejanja, ampak zaradi tega, ker ni prodesni. Kolikor vemo, je imela Slovenija na mestu vrhovnega tožilca dva prodesna funkcionarja. To je prejšnji generalni tožilec Anton Drobnič in sedanja generalna tožilka Barbara Brezigar. Morda bi nekateri tudi sedaj želeli imeti spet prodesnega generalnega tožilca, Fišer je zato očitno sporen le zato, ker ni prave politične barve, zato so iz naftaline izbrskali nek precej nepomemben primer, da ga očrnijo. Zelo podoben sistem delovanja kot pri Branku Masleši.

Obešajo se predvsem na dejstvo, da je Fišer označil po vojni pobite za narodne izdajalce. Prosimo, takrat je bilo to čisto normalno, še sedaj je. Še sedaj so po vojni pobiti percepirani kot narodni izdajalci in z vidika tedanjega časa to dejansko tudi so.

Saj so domobranci prisegli Hitlerju. Če podamo nekaj prispevkov v zvezi s tem.

Prisega slovenskih domobrancev Hitlerju na Plečnikovem Stadionu. Slovesnosti sta prisostvovala katoliški škof Rožman in poveljnik domobrancev Rupnik.

Nekdanji generalni tožilec Anton Drobnič se krega z novinarjem glede prisege domobrancev. Kreg je bil kar malo prehud za javni eter po našem mnenju.

Domobranska prisega Hitlerjevemu režimu

Še nekaj. Sami po pravici povedano smo za spravo. Ljudi se ne sme deliti na to, kaj so bili ali koga podpirajo v prejšnjem sistemu. Vendar ne more biti sprava mišljena tako, da se zavoljo rehabilitacije nekaterih napada nasprotno stran. Vsi (tako domobranci kot partizani) imajo neke stvari, na katere ne morejo biti ponosni. Vsakdo naj se zave lastne krivde in ne govoriti samo: “Mi smo pa tako ubogi, oni so pa tako grozni”. Ni ravno tako.

Če je edini “greh”  Zvonka Fišerja v tistem času, ki je bil pravno bolj strog kot današnji – tega se ne sme pozabiti, takrat je bilo vse bolj strogo, v določenih primerih kaznivih dejanj je bilo to boljše, določene stvari pa morda sedaj delujejo nekoliko pretirano – vse ima torej svoje pluse in minuse, potem pa je ta človek čisto primeren za generalnega tožilca.

RTV Slovenija: Fišer žrtve komunističnega nasilja označil za narodne izdajalce

Značke prispevka: katoliška cerkev, sds, tožilstvo