sobota, 29.januar.2011 - 05:53
Esad Čehajić je povedal, da so mu izsiljevalci iz kroga Milka Škoberneta grozili, da Milko Škoberne pozna Katarino Kesal, saj sta v isti stranki. Tako so želeli doseči, da bi o vsem molčal.
Vloga Esada Čehajića v primeru dajanja podkupnine sodniku Milku Škobernetu ima dve plati. Sicer je dal Škobernetu in njegovim posrednikom najprej 9.000 evrov podkupnine za odpravo tiralice proti njemu za področje Bosne in Hercegovine in Hrvaške, ta je bila odpravljena leta 2009, a nato so posredniki in okrožni sodnik od njega zahtevali več denarja, dodatnih 50.000 evrov za odpravo tiralice tudi za področje Evropske unije, pri čemer mu je bilo zagroženo, da bo sicer sodnik Škoberne razpisal glavno obravnavo na sodišču in ponovno uvedel tudi tiralico za področje Hrvaške.
Izsiljevalci so s Čehajićem kontaktirali na področju Republike Hrvaške. Tam so mu bojda celo grozili, da je Milko Škoberne prijatelj Katarine Kresal in tudi član stranke LDS. S tem so ga ustrahovali, da bo o vsem tiho (sicer bodo nadenj poslali notranjo ministrico).
Katarina Kresal zanika povezanost z Milkom Škobernetom in jo moti, da jo povezujejo z vsemi odmevnejšimi primeri.
No. Esad Čehajić ni bil tiho, ampak je po več pritiskih o vsem obvestil državne inštitucije prek pisma. Pismo je že novembra lani poslal na 20 ustanov, a so bile vse pretežno neodzivne. No, policija pa se je na navedbe Čehajića le odzvala.
Dogajanje v zvezi s primerom so obširno opisali tudi na policiji, na tiskovni konferenci, kjer so povedali, da je bil sodnik Škoberne s pajdašema aretiran na podlagi policijske akcije, kjer so izročili 18.000 evrov navidezne podkupnine. Podkupnino so si vsi trije, ki so sodelovali pri izsiljevanju Esada Čehajića razdelili.
Škoberne naj bi po prejemu svojega dela podkupnine denar naložil na eno izmed bank. Osumljenci niso vedeli, da vse njihove kriminalne dejavnosti budno spremljajo slovenski policisti.
Celotna zadeva je odstrla še eno zanimivo dejstvo. In sicer, kako se nekateri lažejo, da poznajo pomembne osebe, zgolj zato, da bi dosegli neko strahospoštovanje pri določenih ljudeh. Sami poznamo še več takšnih primerov, ko so se posamezniki lagali o prijateljih na pomembnih mestih, da bi uresničili lastne interese. Ponekod so celo uspeli s takšnimi namišljenimi zgodbicami doseči določen vpliv na posamezne osebe z diskrecijskimi pravicami. Takšne namišljene zgodbice imajo kot negativno plat tudi krnitev ugleda tistih, ki se jih omenja, da se jih pozna.
Torej. Sami poznamo tovrstne primere ljudi, ki se hvalijo s pomembnimi “prijatelji”. Ti primeri niso znani javnosti.
Kar zadeva to samohvalo pa lahko spomnimo na en primer, ki je pa znan javnosti. Sicer je benigen primer (ta ni kriminalen ali nezakonit), ampak precej bizaren. Gre za primer Miloša Čiriča, ki se hvali s svojim prijateljevanjem s kar nekaj ljudmi, Francem Križaničem, Igorjem Šoltesom, Janezom Podobnikom itd. Miloš Čirić verjetno za razliko od drugih primerov, kjer se nekateri lažejo o prijateljevanju s pomembnimi osebami, te osebe najbrž dejansko pozna, a se nam takšna samohvala osebno zdi čisto deplasirana, če smo iskreni. Dodatno pa meče slabo luč na tiste, ki jih je omenil. Po našem mnenju je dobro biti pomemben po tem, kar si, in ne po tem, koga poznaš.
Več o korupcijskem primeru Čehajić-Škoberne si preberite tudi v našem prejšnjem članku. Ne pozabite pogledati tudi pod omenjenim člankom, saj smo ga opremili z več dodatnimi informacijami v delu, namenjenem za komentarje. Članek se nahaja na spodnji povezavi:
Dossier korupcija: Okrožni sodnik Milko Škoberne naj bi prejel podkupnino za odpravo mednarodne tiralice osumljenemu zvodništva in goljufij
Značke prispevka: katarina kresal, korupcija, sodstvo
PROBLEM S PRIPOROM SODNIKA ŠKOBERNETA
Odvetnik sodnika Škoberneta izpodbija sodnikov pripor s sodniško imuniteto. Odvetnik trdi, da ni dovolj, da mandatno-volilna komisija odvzame imuniteto sodniku, ampak mora o tem odločati celoten Državni zbor, kar pa ni.
Očitno gre za slabo dikcijo v zakonu (kar je pa v Sloveniji skoraj pravilo).
Po našem mnenju bi morala biti dikcija takšna, da omogoča veljavnost sklepa mandatno-volilne komisije do trenutka, ko o zadevi odloči Državni zbor na seji parlamenta. Na ta način bi bila zapolnjena ta luknja v času med odločitvijo parlamentarnega telesa in parlamenta kot celote.
Če bi bila odločitev enaka odločitvi komisije, potem bi bilo pač vse v redu, sicer pa bi odločitev celotnega državnega zbora razveljavila odločitev komisije.
To je recimo tipičen primer pravne luknje, če drži. Sami se ne bomo spuščali v zakonodajo, ampak smo pa podali naše mnenje, kako bi se morale stvari izpeljati in pretopiti v zakonsko dikcijo, ali celo ustavno.
Dnevnik: Sodnikova imuniteta bega pravnike