nedelja, 30.januar.2011 - 14:02
Mnenja smo, da Lovro Šturm nima moralne pravice napadati Aleša Zalarja, saj je v času sedanje vlade pregon nekaterih oblik kriminala dosti bolj agilen.
Zelo bomo kratki pri tem komentarju. Lovro Šturm je povedal svoje mnenje, do katerega ima vso zakonosko pravico, a mnenja smo, da on nima moralne pravice karkoli očitati Zalarju. Namreč. V času ministrovanja Lovra Šturma je prišlo do najhujših mahinacij in afer v Republiki Sloveniji v zadnjem času. Veliko afer vleče korenine ravno iz časa desne vladavine. Zato je zelo neprimerno napadati nekega ministra, pod katerega oblastjo (in, kar je pomembno, tudi oblastjo njegove kolegice iz notranjega ministrstva, gre za povezani ministrstvi, pa tu ne mislimo na povezavo strankarske pripadnosti, ampak povezavo, kar zadeva kazenske postopke (policija – tožilstvo – sodstvo), je prišlo do resnih premikov na področju pregona nekaterih kaznivih dejanj. V tem času se je res odprlo precej stvari, ki se jih v preteklosti ni, tudi zaradi slabega dela prejšnjih pravosodnih ministrov, tudi Lovra Šturma.
Zatorej smo mnenja, da Lovro Šturm nima moralne pravice karkoli očitati Alešu Zalarju.
Afera Bulmastifi, katero je tudi omenil Šturm, pa po pravici povedano le ni tako huda reč. Dejstvo je, da je umrl tisti, ki se je najbolj zavzemal za vračilo psov nazaj. O tem bi se sicer lahko govorilo, ali je bilo vračilo psov upravičeno ali ne, je pa res, da je Baričević skrbel za to, da psi ne ogrožajo okolice. No, ogrozili so njega.
Ta primer se želi izpostaviti kot nek silen primer. Ta primer ni nič posebnega z vidika žrtev. Ne mislimo na Megliča, to je poseben primer, Meglič je upravičeno bil jezen in je upravičen do odškodnine, gre za primer, ki se je zgodil potem. Ni pravilen, to je dejstvo, vendar ima neko širšo zgodbo v ozadju. Tu ne gre za primer vračila nekega psa nekemu človeku, kot bi se to zgodilo v večini primerov. Očitno je Baričević zelo moledoval za pse in bil pripravljen storiti vse, da jih dobi nazaj, ker je bil nanje čustveno navezan. Čeprav je to vse bizarno, je pa dejstvo. Psi so bili zanj več kot le psi. Seveda neprimerno, vendar pomembno za razumevanje celotnega primera in krčevitosti Baričevića pri želji za ohranitvijo psov pri življenju.
Slovenija ima veliko hujše primere kot je bil primer Baričević in vračilo psov njemu nazaj. Veliko hujše primere nepravilnosti.
Ampak Lovro Šturm je pač Lovro Šturm, katerega misli so pač takšne kot so.
Sami smo afero bulmastifi še najbolj temeljito obravnavali od vseh, pa teh člankov več ni v javnosti, ker smo jih umaknili, zato to ni več opazno. Je pa dejstvo, da smo zadevo obravnavali zelo temeljito in vemo za vse napake v primeru. A poglobitev v sam primer da eno dejstvo. To pa je, da je tu šlo za eno žalostno psihološko zgodbo, zelo bizarno, ki je pripeljala do določenih “spodrsljajev”, ki pa niso nekaj, kar bi lahko šteli kot neko silno skorumpiranost ljudi, ki so sodelovali pri tem primeru v vlogi uradnih oseb. To je skoraj primer, kot da bi recimo nekdo nekoga želel usmrtiti, pa bi se nekdo drug boril za ohranitev te osebe pri življenju. To je celotno bistvo te zgodbe. Res da so te “osebe” dejansko psi, kar daje bizarnost celotnemu primeru, a vendarle da razumeti, zakaj takšna pripravljenost ohraniti te pse pri življenju s strani Baričevića.
Ne odobravamo dejanj Baričevića, tudi nam se zdijo bizarna, vendar nam je po svoje razumljivo njegovo vztrajanje pri ohranitvi psov. Ne gre za tipičen primer v konkretni zadevi. Gre za zelo specifičen primer, ki ga nazorsko omejeni ljudje tipa Lovro Šturm težko prebavijo, ker ga niso sposobni procesirati zaradi nesposobnosti gledati širše.
Skratka. Afera Baričević je izredno bizarna. Bil bi izvrstna podlaga za nek bizaren psihološki triler, vendar kot sam primer pa zadeva ni tako zelo pomembna. Če bi bila žrtev neka tretja oseba, bi bil to hud primer, a očitno ni. Očitno je Baričević poskrbel za varnost okolice pred psi. In to je pravni moment, ki daje temu primeru argument, da ne gre za nek hud primer, sploh pa ne gre za primer korupcije.
Korupcija pomeni nekaj v srži pokvarjenega, v tem primeru pa gre za delovanje na podlagi nekih ciljev, ki so kljub precejšnji izprijenosti primera po svoje plemeniti. Praktično gre za zaščito ljubljenih “oseb”. Če se personificira te pse, da se reče, to so bili trije ljudje, ki jih je nekdo želel ubiti, bližnji pa zaščititi pred smrtjo, potem je moč razumeti silovitost želje Baričevića po ohranitvi psov.
Kot smo pa že rekli. Šturm je v svoji nazorski miselnosti precej ozek, kar ne preseneča, saj je malteški vitez.
Primer zagotovo ni v ponos pravni državi, je pa poseben in ni tipičen primer korupcije, ker so bili nameni po svoje plemeniti, ne pa zgolj koristoljubni.
Hm. Le nismo bili tako kratki, kot smo rekli, da bomo, na začetku članka. Smo pač gostobesedni.
Še nekaj o vladavini tatov. Mislimo, da je glede tega celotna politika (in gospodarstvo) padla na izpitu, ampak ponavljamo. Sedanja vlada je naredila še največ pri dejanskemu pregonu gospodarskega kriminala. To je pa nedvomno. In Šturm bi se lahko glede tega skril pred Zalarjem (in Kresalovo).
Edini problem te vlade je, da je vladavino prevzela v času izjemne gospodarske krize, ki je pokazala na to, da so bile razmere v podjetjih v Sloveniji veliko hujše (že v času konjunkture) kot se je zdelo na prvi pogled. Razlogov je več. O tem bi lahko na široko pisali, ker obvladamo tematiko, vendar ne bomo.
Če bi Pahor začel vladati v času konjunkture in bi gospodarstvo beležilo nadaljnjo rast, bi bil sedaj na vrhu priljubljenosti, na žalost je vlada v slabem času in res je tudi, da je bil za te krizne čase morda premalo trden pri vodstveni funkciji. Dejansko je za razmere krize boljša bolj stroga figura. To pa je dejstvo. Problem vladne koalicije je bil, da so vsi preveč vlekli na svoj konec in je bilo premalo povezanosti. To pa je bil problem. Ampak pravna država pa deluje bolje, kot je poprej, sploh kar zadeva pregon gospodarskega kriminala.
RTV Slovenija: Šturm: Vedno večjo moč ima kleptokracija – vladavina tatov
Značke prispevka: sodstvo