Dossier korupcija

sobota, 27.marec.2010 - 00:22

Padec arbitražnega sporazuma več ne bo pomenil težav za Hrvaški vstop v EU

Zanimivo je, da sta oba predlagatelja rešitve glede mejnega spora v Piranskem zalivu že umrla. Drnovšek je umrl zaradi raka na ledvicah, ki je metastaziral, Račan pa zaradi raka v ramenih, ki je metastaziral. Kot zanimivost lahko povemo, da se je Drnovšku rak začel na levi ledvici, Račanu pa na desni rami (pa da ne bo pomote, oba sta bila politično levo orientirana, za kateri organ gre smo torej rekli zgolj kot zanimivost). Malo po sporazumu sta torej umrla tudi njegova podpisnika.

Borut Pahor se je strinjal z odločitvijo, da bodo o arbitražnem sproazumu odločali državljani na naknadnem zakonodajnem referendumu. Odločitev ljudstva v tem primeru je obvezujoča za vlado.

Vendar padec arbitražnega sporazuma ne bi pomenil tako hude reči.

Namreč. Slovenija lahko še vedno odstopi od arbitražnega sporazuma, po drugi strani pa je ali pa zagotovo bo umaknila zadržke glede hrvaškega vstopa v EU. Hrvaška ima tako, kar se Slovenije tiče prosto pot v Evropsko unijo, sporazum pa bo lahko ali pa tudi ne uveljavljen. Če ne bo, se lahko državi Hrvaška in Slovenija še vedno dogovorita za kakšno drugo rešitev, v prihodnje kot dve enakovredni in polnopravni članici EU, kar je tudi najboljše, saj sta tako obe državi v enakopravnem položaju, kar je s stališča pravičnosti edino pravilno.

Skratka. Tudi če pade arbitražni sporazum na referendumu, to preprosto ne bo pomenilo nič hudega. Ideja je bila dobra, če zaživi, bo to dobro, če ne, pa tudi nič hudega.

Dobro je pa to, da je zavel prijazen veter med državama s tem, ko bo Hrvaška zagotovo postala članica EU, vprašanje meje se pa lahko še vedno reši kdaj drugič.

Skratka. Nič tragičnega, ne glede na to, da je Pahor svoj čas na uspeh sporazuma vezal tudi svojo politično kariero. Verjetno je sedaj, ko so se odnosi Slovenije s Hrvaško močno popravili, drugačen glede tega vprašanja in ga le to več ne bremeni tako močno kot v preteklosti.

Mogoče je pa to tudi najboljše zanj, saj mu ne bodo mogli očitati, da je on odločil o usodi meje.

Bistvo je torej, da bo Hrvaška postala polnopravna članica EU, kar nas zelo veseli, saj si Hrvaška nedvomno zasluži postati članica EU in hvala Bogu je tudi Slovenija to končno dojela.

Dobro je, da se vprašanje referenduma ne bo vezalo na vstop Hrvaške v EU, kar bi bilo skrajno zavrženo.

Skratka. Referendum o arbitražnem postopku ne bo nič hudega. Res je prav, da ljudstvo odloča o njem. Tudi če ga zavrne, pa to ne bi smelo imeti političnih posledic (recimo odstop Pahorja), saj se ne bi zgodilo nič tragičnega, nič ne bi bilo izgubljenega, razen ena dobra priložnost, da se stvari rešijo.

V prihodnje pa se bodo stvari še lahko reševale.

Verjetno pa pri arbitražnem sporazumi še EU ne ve natančno, kaj bi z njim,  zato morda nekatere strukture po tihem upajo, da se sporazum elegantno spravi z dnevnega reda.

Bistveno je, da bo Hrvaška postala članica EU in se bosta lahko obe državi pogajali o meji kot enakovredni polnopravni članici EU.

S tem Slovenija nič ne izgublja, saj pogajalska pozicija z izsiljevanjem ni preveč poštena in zato pri poštenih ljudeh (v Sloveniji pa je poštenih ljudi, roko na srce, bolj malo, sploh pa na desnici, kjer jih ni niti za vzorec) takšne vrste pogajanj ne bi dajale mirnega spanca ljudem z vidika poštenosti, enakopravni položaj pa je bolj pravičen.

Zmagajo naj pravni argumenti, saj je tudi to vprašanje v veliki meri vprašanje pravne države.

V konkretni zadevi je Pahor pokazal kompromisnost, ki pa je tokrat pozitivna. Tudi s stališča Hrvaške, saj je Hrvaški sproščena pot v EU.

To je dobro tudi, če se pogleda, kakšni ljudje so bili najbolj glasni pri “boju za slovenske nacionalne interese”. Če se pogleda malo posnetke, se vidi, da gre za neke ljudi, ki niso ravno nek cvet razvitosti in so velika sramota za Slovenijo. Gre za precej neandertalski tip ljudi, pogled na katere ni v veselje nobenemu modernemu državljanu, saj človeku postane slabo ob pomisli, kako nerazvito ljudstvo živi v tej državi. Na srečo vsi ljudje le niso tako primitivni kot nekateri, ki očitno živijo od nestrpnosti do drugih in je to njihov smisel življenja. Mejni spor je torej spodbujal delovanje zelo neprimernih ljudi (od nekaterih, ki so protestirali, ne mislimo na vse, nekateri so bili v mejah normale, tudi vodje  nekateri zavodov so bili v redu, četudi zelo čustveni), zato je prav da prepirov med Slovenijo in Hrvaško ni več (vsaj ne v tolikšni meri). Ta spor je spodbujal sovraštvo in nestrpnost in krepil aktivnost ljudi, od katerih so nekateri skrajno primitivni in je šla nestrpnost nekaterih tudi v druge sfere političnega ali družbenega življenja, sploh pri kakšnih nacionalistih.

Hvala vsevišnjemu Bogu, da je zdrav razum pokukal tudi v slovenske loge, kar zadeva odnose z državama. Tu je pa veliko vlogo odigral tudi izjemno pristen odnos med Hrvaško in Slovenijo, katerega sta vzpostavila Pahor in njegova kolegica Jadranka Kosor, ki sta se po določenih informacijah sodeč na veliko pogovarjala tudi v poznih nočnih urah (morda tudi zaradi nedavne konference o Zahodnem Balkanu, a vseeno). 

Več o tem, kako so predsedniki vseh parlamentarnih strank podprli naknadni zakonodajni referendum, preberite v spodnjem Dnevnikovem članku.

Dnevnik: Predsedniki strank za naknadni zakonodajni referendum glede arbitraže

Značke prispevka: hrvaška, mejni spor, slovenija